22/02/2026
𝙄𝙢𝙖 𝙫𝙖š 𝙤𝙩𝙧𝙤𝙠 𝙩𝙚ž𝙖𝙫𝙚 𝙥𝙧𝙞 𝙪č𝙚𝙣𝙟𝙪?
Če opažate, da se vaš otrok sooča z izzivi pri šolskem delu, vam lahko pomagamo s strokovno in celostno psihološko diagnostiko.
ɴᴜᴅɪᴍᴏ:
• strokovno prepoznavanje in diagnostično ocenjevanje učnih težav,
• pisno strokovno mnenje, ki lahko služi kot podlaga za pridobitev odločbe o usmeritvi,
• hiter dostop do pomoči – brez čakalnih vrst.
Psihološka diagnostika je namenjena prepoznavanju učnih in razvojnih težav ter ugotavljanju otrokovih močnih in šibkih področij. Omogoča zgodnje odkrivanje težav, nudi strokovne smernice za prilagoditve v šoli ter podpira otroke, starše in učitelje pri soočanju z učnimi izzivi. S tem spodbuja otrokov celostni razvoj in večjo samozavest pri učenju.
𝙆𝙤𝙢𝙪 𝙟𝙚 𝙣𝙖𝙢𝙚𝙣𝙟𝙚𝙣𝙖?
Psihološka diagnostika je primerna za otroke, ki:
• imajo težave pri branju, pisanju ali računanju,
• se težje učijo ali počasneje napredujejo,
• kažejo znake specifičnih učnih težav.
𝙋𝙤𝙨𝙩𝙤𝙥𝙚𝙠 𝙙𝙞𝙖𝙜𝙣𝙤𝙨𝙩𝙞𝙠𝙚
Postopek običajno zajema:
• Pogovor s starši – zbiranje podatkov o razvoju in vsakdanjem funkcioniranju otroka, njegovih težavah pri učenju, branju, pisanju ali računanju. Pogovor poteka brez prisotnosti otroka. Cilj je določiti smiselne nadaljnje korake obravnave.
• Diagnostična ocena otroka – s pomočjo specializiranih diagnostičnih pripomočkov se ocenijo otrokove kognitivne sposobnosti, pozornost, spomin, jezikovne in druge funkcije.
• Celostno poročilo – pisno poročilo o otrokovem funkcioniranju ter priporočila za ustrezno strokovno pomoč in prilagoditve v šoli in doma. Poročilo je lahko tudi priloga za Zahtevo o uvedbi postopka usmerjanja na Zavodu RS za šolstvo.
• Zaključni pogovor s starši – staršem se predstavijo ugotovitve diagnostične ocene ter svetovanje pri nadaljnjih korakih za podporo otroku.
𝙆𝙙𝙖𝙟 𝙠 𝙣𝙖𝙢 𝙣𝙖 𝙥𝙧𝙚𝙜𝙡𝙚𝙙?
Če pri otroku opažate težave na učnem področju, se lahko naročite na začetni pogovor, kjer bomo skupaj raziskali kako vam lahko najbolje pomagamo.
Če se pri otroku pojavljajo čustvene ali vedenjske težave, kot so depresija, tesnoba ali samopoškodovalno vedenje, vam svetujemo, da se obrnete na kliničnega psihologa ali pedopsihiatra, ki sta usposobljena za obravnavo teh stanj.
Učne težave so med najpogostejšimi izzivi v otroštvu in lahko močno vplivajo na šolski uspeh, samozavest in psihično počutje otroka. Razlikujemo med splošnimi učnimi težavami, ki so pogosto povezane z različnimi razvojnimi in okoljskimi dejavniki, ter specifičnimi učnimi težavami, kot so disleksija, disgrafija in diskalkulija, ki so nevrofiziološko pogojene.
𝙎𝙥𝙡𝙤š𝙣𝙚 𝙪č𝙣𝙚 𝙩𝙚ž𝙖𝙫𝙚
Splošne učne težave predstavljajo zelo raznoliko skupino primanjkljajev, ki vplivajo na otrokovo učenje in funkcioniranje v šoli. Pogosto se povezujejo z nižjimi kognitivnimi sposobnostmi ali razvojnimi zaostanki, a lahko izvirajo tudi iz zunanjih okoliščin, kot so:
• socialno-ekonomske ovire (npr. pomanjkanje spodbudnega učnega okolja),
• kulturne razlike,
• drugojezičnost,
• slabše razvite samoregulacijske veščine, kot so organizacija in vztrajnost.
Otroci s splošnimi učnimi težavami imajo pomoč na ravni šole po programu “Koncept dela: Učne težave v osnovni šoli”. Učencem s splošnimi učnimi težavama lahko učitelj prilagodi metode in oblike dela ter jim omogoči vključitev v dopolnilni pouk in v oblike individualne in skupinske pomoči.
𝙎𝙥𝙚𝙘𝙞𝙛𝙞č𝙣𝙚 𝙪č𝙣𝙚 𝙩𝙚ž𝙖𝙫𝙚
Specifične učne težave so raznolika skupina primanjkljajev. Povezane so s težavami na enem ali več naslednjih področjih: pozornost, pomnjenje, mišljenje, koordinacija, komunikacija (jezik in govor), branje, pisanje in pravopis, računanje…
Specifične učne težave vplivajo na otrokovo zmožnost predelovanja, razumevanja in povezovanja informacij, zato ovirajo učenje temeljnih šolskih veščin – branja, pisanja in računanja.
Gre za težave notranjega izvora, ki so nevrofiziološko pogojene. Niso primarno posledica vidnih, slušnih ali gibalnih okvar, motenj v duševnem razvoju, čustvenih motenj ali neustreznih okoljskih dejavnikov, čeprav se lahko z njimi pojavljajo hkrati.
Specifične učne težave delimo v dve večji skupini:
1. Primanjkljaji na ravni slušno-vidnih procesov, ki lahko povzročajo:
• težave pri branju (disleksija),
• pravopisne težave (disortografija),
• druge učne težave, povezane z jezikom.
2. Primanjkljaji na ravni vidno-gibalnih procesov, ki lahko povzročajo:
• težave pri pisanju (disgrafija),
• težave pri matematiki (npr. prostorska diskalkulija),
• težave pri načrtovanju in izvajanju praktičnih dejavnosti (dispraksija),
• težave na področju socialnih veščin.
𝙑𝙥𝙡𝙞𝙫 𝙪č𝙣𝙞𝙝 𝙩𝙚ž𝙖𝙫 𝙣𝙖 𝙤𝙩𝙧𝙤𝙠𝙤𝙫 𝙧𝙖𝙯𝙫𝙤𝙟
Učne težave se ne odražajo le v šolskih dosežkih, temveč lahko dolgoročno pomembno vplivajo tudi na otrokovo čustveno počutje in socialne odnose.
Če niso pravočasno prepoznane in ustrezno obravnavane, lahko vodijo do:
• nizke samozavesti in občutkov manjvrednosti,
• povečane anksioznosti ter izogibanja šolskim obveznostim,
• socialne izolacije in občutka drugačnosti,
• konfliktnih odnosov z vrstniki in odraslimi.
Pravočasna podpora otroku pomaga ponovno vzpostaviti zaupanje vase, izboljšati učne izkušnje ter okrepiti njegove socialne veščine.
𝙕𝙖𝙠𝙖𝙟 𝙟𝙚 𝙯𝙜𝙤𝙙𝙣𝙟𝙚 𝙪𝙠𝙧𝙚𝙥𝙖𝙣𝙟𝙚 𝙠𝙡𝙟𝙪č𝙣𝙤?
Pravočasna pomoč ima lahko odločilno vlogo pri otrokovem razvoju. Zgodnje prepoznavanje učnih težav omogoča:
• preprečevanje dolgotrajnega učnega neuspeha,
• zmanjšanje tveganja za čustvene in vedenjske težave,
• oblikovanje učnih strategij, ki temeljijo na otrokovih močnih področjih,
• krepitev motivacije in občutka lastne vrednosti.
Otroci, ki razumejo svoje težave in prejmejo ustrezno podporo, pogosto pokažejo velik napredek – tako v šolskem znanju kot v samozavesti in odnosu do učenja.
Učne težave so kompleksen pojav, ki zahteva razumevanje, strokovnost in sodelovanje vseh vpletenih – staršev, učiteljev in strokovnjakov. Pomembno je poudariti, da otrok z učnimi težavami ni len ali nezainteresiran. Potrebuje ciljno usmerjeno podporo, ki izhaja iz njegovih zmožnosti. Z ustreznimi prilagoditvami, razumevanjem in strokovno pomočjo lahko otrok razvije svoje potenciale ter doživi uspeh in zadovoljstvo v procesu učenja.
ᴋᴏɴᴛᴀᴋᴛɪʀᴀᴊᴛᴇ ɴᴀꜱ ɪɴ ᴢ ᴠᴇꜱᴇʟᴊᴇᴍ ᴠᴀᴍ ʙᴏᴍᴏ ᴘᴏᴍᴀɢᴀʟɪ!
