17/06/2026
Drago sem plačala čakanje
Eva je bila ena tistih žensk, ki so na zunaj vedno delovale zbrane. V službi odgovorna, doma tista, ki je vedno vedela, kateri račun še ni plačan, kaj je treba urediti, pripraviti, kupiti ali pospraviti. Če bi jo kdo vprašal, kako je, bi najbrž rekla: »V redu sem.«
Ker tako pač rečemo, ko nimamo več moči razlagati, da nismo.
Ampak njeno telo je govorilo drugače. Zjutraj se je zbujala utrujena, čeprav je spala. V prsih je pogosto čutila pritisk, kot da ji nekaj zadržuje dih, na ramenih pa je nosila težo, ki ni popustila niti takrat, ko se je končno usedla. V glavi je bilo preveč misli, v telesu premalo miru, v dnevu pa nikjer prostora, kjer bi lahko za trenutek samo obstajala.
Služba, dom, obveznosti, pričakovanja, odgovornost in stalna pripravljenost so se počasi zložili v en sam občutek. Vmes pa je bila ona, vedno nekje na koncu. Najbolj jo je bolelo to, da se ni več prepoznala. Vsi so od nje nekaj potrebovali, ona pa ni več vedela, kaj potrebuje sama. Dnevi so si bili podobni. Dajala je, reševala, skrbela in nekje vmes vedno znova ponavljala isti stavek:
Samo še malo zdržim...
Samo še danes...
Samo še ta teden...
Samo še to uredim...
Ni bila utrujena samo od dela, temveč od tega, da mora ves čas zdržati. Ker ne moreš dajati, če sebe že dolgo nimaš.
Dolgo je mislila, da je problem v tem, da ni dovolj močna. Potem pa je počasi dojela nekaj drugega. Da človek ne more v nedogled živeti v načinu preživetja, da telo ni ustvarjeno za to, da ves čas zdrži.
Pomisli draga moja, mogoče nisi utrujena samo od življenja. Mogoče si utrujena od tega, da moraš ves čas zdržati in mogoče ves čas sploh nisi brala o Evi. Mogoče si med branjem prvič zares videla sebe.
Ker je včasih najbolj utrujajoče ravno to, da moraš ves čas izgledati, kot da si v redu, medtem ko v sebi že dolgo čutiš, da nekaj ni več tako, kot bi moralo biti.
Iskreno, koliko časa si že govoriš: »Samo še malo zdržim.«
Najbolj nenavadno pri vsem skupaj pa je, da čakanje redko izgleda kot čakanje. Videti je kot odgovornost, kot razumevanje, kot še ena priložnost, kot še en povsem smiseln razlog, zakaj danes še ni pravi čas in tako minevajo dnevi. Potem meseci. Včasih tudi leta.
Šele čas pokaže, kako drago je bilo čakanje.
Vse se zgodi skoraj neopazno. Dan za dnem odlašaš stvari, ki jih potrebuješ, medtem, ko skrbiš za vse ostale.
Prav zato sem ustvarila delavnico Življenje po čakanju. Za ženske, ki so utrujene od vseh tistih »še malo«, »bom jutri« in »ko bo pravi čas«. Za ženske, ki čutijo, da je čas, da končno pridejo na vrsto tudi same.
👉 Več o delavnici si lahko prebereš tukaj:
https://kozmoterapija.si/zivljenje-po-cakanju-delavnica/
Kdaj. 4.7.26
Kje: Koper
Vse dobro, Darja