Družinski center Pikalanonca

27/08/2026

❤️ Starši, nekaj pripravljam za vas ...

V zadnjem času se pri svojem delu vedno znova srečujem z enakimi vprašanji:
👉 Kako postaviti mejo, ne da bi se vsak pogovor spremenil v prepir?
👉 Kako ostati miren, ko otrok ne sodeluje?
👉 Kako vzgajati odločno, a hkrati ohraniti povezan odnos z otrokom?

In veste kaj?

Niste edini, ki se kdaj počutite utrujene, zmedene ali negotove glede vzgoje.

Prav zato v Družinskem centru Pikalanonca pripravljam nekaj posebnega za starše. ❤️
Nekaj, kar bo prineslo konkretne odgovore, praktične rešitve in podporo pri vsakodnevnih vzgojnih izzivih.

Več razkrijem kmalu. 😊

Do takrat pa me zanima:
💬 Kaj je trenutno vaš največji izziv pri vzgoji?

❤️🐞

26/08/2026

»Saj mu nič ne morem. Že vse sem poskusila.«

To je stavek, ki ga starši pogosto izrečejo, ko so popolnoma izčrpani.

Otrok ne upošteva dogovorov. Ko rečeš NE, sledi jok, kričanje ali izbruh. Ko poskušaš vztrajati, se počutiš kot na bojišču. In na koncu popustiš – ne zato, ker bi bil tvoj otrok »močnejši«, ampak zato, ker si preprosto utrujen.

Potem pride še občutek krivde.
»Mogoče sem prestroga.«
»Mogoče ga preveč omejujem.«
»Mogoče moram biti bolj mirna.«
»Mogoče pa je tak samo zato, ker sem jaz nekaj naredila narobe.«

Ampak postavljanje meje ni nasprotje ljubezni. Otrok potrebuje odraslega, ki zna reči NE. Ne zato, da bi ga nadzoroval.
Ampak zato, ker otrok še nima dovolj razvite sposobnosti, da bi vedno sam uravnaval svoje vedenje, impulze in čustva.

Meja otroku pove:
»Jaz sem tukaj.«
»Vem, kaj je moja odgovornost.«
»Ni ti treba voditi vsega.«
»Tudi ko si jezen, sem še vedno tvoj varen odrasli.«
In ja – otrok se bo zaradi meje včasih razjezil.

To še ne pomeni, da je meja napačna.
Včasih je največji izziv starševstva prav v tem, da zdržimo otrokovo nezadovoljstvo, ne da bi zaradi tega umaknili mejo.

Rečeš:
»Vidim, da si zelo jezen. Ampak odgovor ostaja NE.«
Otrok lahko joka.
Lahko je jezen.
Lahko protestira.

Mi pa lahko ostanemo mirni in pri meji.
To ni hladna vzgoja. To je varen odrasli.
In zato se mi zdi pomembno, da o mejah govorimo brez obsojanja staršev.
Ker problem pogosto ni v tem, da starši ne znamo postaviti meje.

Problem je, da ne znamo vedno vztrajati pri njej, ko otrok pokaže močno nezadovoljstvo.
❤️

Zanima me vaše mnenje:
Kaj vam je pri postavljanju meja najtežje – reči NE ali vztrajati pri NE?

Napišite mi v komentar. Morda boste s svojim odgovorom pomagali tudi kakšnemu drugemu staršu, ki se trenutno sooča s popolnoma enako situacijo.

24/08/2026

🌿 Nekaj novega pripravljam za starše ...

Pri svojem delu se vedno znova srečujem s starši, ki si želijo predvsem eno – bolj mirnega in povezanega odnosa s svojim otrokom, brez nenehnega prerekanja in občutka, da ne vedo več, kaj narediti.

Zato s 1. septembrom odpiram Družinski center Pikalanonca, kjer bom nudila podporo staršem, otrokom in družinam.
Kmalu vam predstavim tudi Šolo za starše, ki jo pripravljam za letošnjo jesen. ❤️

Če vas ta tema nagovarja, me lahko spremljate na strani Družinski center Pikalanonca. 🐞

24/08/2026

🌿 Točka uma dobiva novo podobo.

Po več letih dela z otroki, mladostniki in starši je prišel čas za nov korak.

Točka uma se bo s 1. septembrom 2026 preoblikovala v Družinski center Pikalanonca. 🐞

Z novo podobo prihaja tudi širša ponudba podpore za starše, otroke, mladostnike in družine.

V prihodnjih dneh vam razkrijem več. ❤️
Dobrodošli v novi zgodbi Pikalanonce.

Petra Dežman

21/08/2026

Končno se je začelo premikati! Čeprav se bojim, da so posledice astronomske za več generacij otrok.

Thirty US states are suing Meta for over $1 trillion, accusing it o...

10/08/2026

5 STAVKOV, KI JIH UPORABLJAM, KO POSTAVLJAM MEJE
Veliko staršev misli, da morajo biti pri postavljanju meja glasni, strogi ali nenehno razlagati. V resnici pa so najbolj učinkovite meje pogosto kratke, mirne in jasne.

Spodaj je nekaj stavkov, ki jih tudi sama uporabljam kot mama in jih pogosto priporočam staršem:

1. "Razumem, da ti ni všeč (Razumem, da si jezen...). Vseeno velja."
Otrok ima pravico biti jezen, razočaran ali žalosten. To pa še ne pomeni, da bomo zaradi njegovih čustev spremenili mejo. Vedeti mora, da meja drži ne glede na kaj in da smo tukaj, ko mu bo najtežje.

2. "Vidim, da si jezen. Ko se umiriš, bova nadaljevala pogovor."
Ne prepiramo se z jezo. Ne dokazujemo svojega prav. V resnici me takrat otrok niti sliši ne. Najprej umiritev, potem pogovor.

3. "Odločitev je sprejeta."
Brez dolgih razlag. Brez neskončnih pogajanj.
Včasih otrok potrebuje jasen odgovor. Tukaj bodite pripravljeni: Otrok se vam bo upiral z vsemi štirimi.

4. "Lahko si jezen name ali Vem, da si trenutno jezen name. Še vedno te imam rada."
To je eden najmočnejših stavkov. Otroku sporoča, da odnos ni ogrožen zaradi postavljene meje.

5. "Verjamem, da boš to zmogel."
Namesto da otroka rešimo, mu pokažemo zaupanje.

Ker se odpornost ne razvije, ko stvari naredimo namesto njega. Razvije se, ko ugotovi, da zmore sam.

In še nekaj pomembnega - Pri postavljanju meja ni najtežje najti pravih besed.
Najtežje je ostati miren in zdržati, ko otrok z njimi ni zadovoljen. In verjemite, v večini primerov ne bo zadovoljen. Prava moč meje ni v glasnosti. Prava moč meje je v tem, da ostaneš miren in dosleden tudi takrat, ko otrok protestira. In prav tam se pogosto začne vzgoja.

❤️

04/08/2026

KDAJ SMO SE ZAČELI TAKO BATI BESEDE KAZEN?
V zadnjih letih opažam nekaj zanimivega.
Starši besedo kazen izgovarjajo skoraj šepetaje.

Kot da gre za nekaj groznega.
Kot da bi s tem otroku povzročali nepopravljivo škodo.
Kot da dober starš svojega otroka nikoli ne kaznuje.
In iskreno?
Mislim, da smo šli nekoliko predaleč.
Ne zato, ker bi zagovarjala kričanje.
Ne zato, ker bi zagovarjala poniževanje.
Ne zato, ker bi zagovarjala fizično kaznovanje.
To ni vzgoja.
To otroku škoduje.
Ampak danes smo prišli do točke, ko se mnogi starši ne izogibajo samo besedi kazen.
Izogibajo se tudi kaznim.
Izogibajo se posledicam.
Izogibajo se mejam.
Izogibajo se vsemu, kar bi lahko pri otroku povzročilo jezo, razočaranje ali upor.
In prav tukaj nastane problem.

Ker kaj je pravzaprav kazen?
Če otrok nalašč uniči bratovo igračo in mora pomagati kupiti novo, je to kazen?
Če zaradi nespoštljivega vedenja za nekaj časa izgubi določen privilegij, je to kazen?
Če mora popraviti škodo, ki jo je povzročil, je to kazen? Po mojem mnenju je to predvsem učenje odgovornosti.

Učenje, da imajo naša dejanja posledice.
In življenje deluje natanko tako. Težava ni v tem, da otroci doživijo posledice. Težava je v tem, kadar so posledice ponižujoče, nesmiselne, pretirane ali namenjene maščevanju. To ni vzgoja. Ampak smiselna posledica je nekaj povsem drugega.

Kot psihosocialna svetovalka opažam, da veliko staršev danes ne ve več, ali sploh smejo postaviti posledico.
Ali sploh smejo reči "ne".
Ali sploh smejo vztrajati pri dogovoru.
Kot da je otrokovo razočaranje dokaz, da delajo nekaj narobe.
Pa ni.
Razočaranje je del življenja.
Frustracija je del življenja.
Neuspeh je del življenja.
In če otroku nikoli ne dovolimo, da jih doživi doma, v varnem odnosu, ga življenje teh lekcij ne bo vprašalo za dovoljenje.
Naučilo ga jih bo samo.
Morda se zato ne bi smeli vprašati:
"Ali smem svojega otroka kaznovati?"
Ampak:
"Ali ga učim, da imajo njegova dejanja posledice?"
Ker otroci ne potrebujejo staršev, ki bodo odstranili vse neprijetne občutke.
Potrebujejo starše, ki jih bodo naučili, kako jih prenesti.

In morda je največja težava današnje vzgoje ravno v tem, da se včasih bolj bojimo otrokove jeze, kot pa posledic, ki jih bo imel otrok, če meja ne bo.

❤️

03/08/2026

KAJ PA SE ZGODI, KO MEJ NI?
To vprašanje si kot psihosocialna svetovalka zastavljam vse pogosteje.

Ne zato, ker bi bili današnji starši slabši.
Nasprotno.
Ampak v želji, da bi bili čim bolj razumevajoči, prijazni in povezani z otrokom, nehote pozabimo na nekaj zelo pomembnega.
Otrok potrebuje meje prav tako kot potrebuje ljubezen.
Ko meja ni, se posledice pogosto ne pokažejo takoj.
Pokažejo se čez čas.
Otrok težko sprejme besedo "ne".
Težko čaka.
Težko prenaša frustracijo.
Hitro obupa, ko ni po njegovem.
Začne verjeti, da se mora svet prilagajati njemu, namesto da bi se tudi sam učil prilagajati svetu.
V šoli težje sprejema pravila.
Težje sprejema avtoriteto.
Težje sprejema odgovornost za svoje vedenje.

Pogosto opažamo več jeze, več konfliktov in več stisk. Ne zato, ker je otrok slab.
Ampak zato, ker ga nihče ni dovolj naučil, kako ravnati z neprijetnimi občutki.
Kajti vsakič, ko otroka rešimo pred razočaranjem, mu odvzamemo priložnost, da razvije odpornost. Vsakič, ko popustimo samo zato, da se izognemo konfliktu, ga nehote učimo, da se meje premikajo. Vsakič, ko prevzamemo odgovornost namesto njega, mu sporočamo, da ni sposoben nositi svojih bremen.
In potem se čudimo, zakaj je pri desetih, dvanajstih ali petnajstih letih vse težje.
Meje niso ovira otrokovemu razvoju.
Meje so temelj razvoja.
Otroku sporočajo:
"Verjamem, da zmoreš prenesti tudi stvari, ki ti niso všeč."
In naj povem še nekaj zelo iskreno.
Tudi sama sem mama dveh otrok.
In vem, kako težko je včasih zdržati.
Kako težko je vztrajati pri dogovoru, ko si utrujen.
Kako težko je poslušati jok, jezo, ugovarjanje in razočaranje.
Kako mamljivo je včasih popustiti samo zato, da bi bil mir.

Tudi sama imam takšne trenutke.
Ampak hkrati vem nekaj pomembnega.
Ne postavljam meja zato, ker bi želela nadzorovati svoje otroke. Postavljam jih zato, ker jih imam rada. Ker verjamem vanje. Ker želim, da odrastejo v ljudi, ki bodo znali sprejeti razočaranje, prevzeti odgovornost, spoštovati druge in se postaviti zase.

Vem, da jim s tem ne olajšam vedno dneva.
Verjamem pa, da jim olajšujem življenje.
In kadar je najtežje vztrajati, se spomnim, da moja naloga ni vzgojiti otroka, ki mu bo vedno prijetno.

Moja naloga je vzgojiti otroka, ki bo nekega dne zmogel živeti tudi takrat, ko mu ne bo.
Ker otroci ne potrebujejo staršev, ki jim bodo všeč vsak dan.

Potrebujejo starše, ki jih imajo dovolj radi, da zdržijo tudi takrat, ko so zaradi postavljene meje nanje jezni.

❤️