14/04/2026
Zdi se, da je danes skoraj nujno (pa tudi moderno!), da ves čas razmišljamo o sebi.
Kot refren, ki se ponavlja:
Kdo sem. Kaj si želim. Kam grem.
In ta vprašanja niso napačna.
Samo… postala so preglasna.
V njih je neka napetost!
Kot da moramo iz sebe iztisniti odgovor.
Kot da bomo, če dovolj dolgo gledamo vase, končno našli pravo smer.
Pa vendar —
Narava tega ne počne.
Drevo ne išče svoje poti.
Raste tja, kjer je svetloba.
Reka ne razmišlja o smislu.
Teče, ker je to njeno bistvo.
Gozd ne definira svoje vloge.
Obstaja skozi preplet — korenin, vlage, razpadanja, rasti.
Nič ni ločeno.
Nič ni samostojno v tem, kako obstaja.
In mogoče je prav tukaj razpoka v našem razmišljanju.
Ne v tem, da se sprašujemo kdo smo —
ampak da mislimo, da odgovor leži samo v nas.
Kaj pa, če ne?
Kaj pa, če se razjasni šele v odnosu.
Tam, kjer se dotaknemo sveta.
Tam, kjer nas nekaj ali nekdo potrebuje.
Ne kot velika usoda.
Bolj kot tiha umeščenost.
Kje sem potrebna?
Kje lahko nekaj dam?
Kje moje bivanje ni samo moje?
Morda smisel ni nekaj, kar izvohamo (samo!) v sebi.
Morda je nekaj, kar se zgodi med...
Med ljudmi.
Med dejanji.
Med tem, kar dajemo in kar nas presega.
In morda nas ne oblikuje to, kar si želimo postati,
ampak to, čemur se odzovemo.
Ne to, kar iščemo.
Ampak to, kar nas pokliče —
in kjer ostanemo.
💚
