28/07/2026
Pred nekaj leti te fotografije verjetno nikoli ne bi objavila. Iskala bi pravi kot. Vlekla trebuh noter. Prekrivala telo z brisačo. Razmišljala, kaj bodo rekli drugi. Videla bi samo tistih nekaj kilogramov, ki jih imam preveč.
Danes vidim nekaj povsem drugega. Vidim sebe kot žensko, ki je prehodila dolgo pot. Kot žensko, ki je leta iskala svojo vrednost v tem, kako izgleda, koliko naredi in kako jo vidijo drugi.
Danes pa vem, da mir ne pride takrat, ko imaš popolno telo. Mir pride takrat, ko nehaš biti v vojni s sabo. Ko se ne kaznuješ za vsak kilogram. Ko se ne primerjaš z drugimi. Ko se ne skrivaš več.
Na tej fotografiji ne vidim popolnega telesa. Vidim telo, ki me je nosilo skozi težke trenutke. Telo, ki je rodilo tri čudovite otroke. Telo, ki je zdržalo stres, izgorelost, padce in vzpone. In telo, ki si danes zasluži ljubezen. Točno takšno kot je.
Mogoče je prav to največja svoboda. Da si dovoliš biti viden takšen, kot si. Brez skrivanja. Brez dokazovanja. Brez potrebe, da bi bil popoln. Ker šele takrat lahko zares začutiš življenje.
In mogoče je ravno to tisto, kar si želim predati vsaki ženski, ki pride k meni. Ne da postane nekdo drug.
Ampak da se prvič po dolgem času vrne k sebi.🤍
Če čutiš, da si tudi ti želiš prenehati živeti v nenehnem boju s svojim telesom, s hrano ali sama s sabo, potem nisi sama. Prav tega se učimo tudi v mojem programu Lahkotno telo, prebujena ženska.
Ne učimo se, kako postati popolne. Učimo se, kako ponovno vzpostaviti stik s svojim telesom. Kako ga začeti poslušati, spoštovati in sprejeti. Kako izstopiti iz začaranega kroga krivde, samokritike in večnega občutka, da nisi dovolj. Ker se prava sprememba ne začne na tehtnici.
Začne se v odnosu, ki ga imaš sama do sebe. 🤍
Link do programa v prvem komentarju oz. v bio.