27/08/2026
Danes sem na ADHDpodpora.si naredil nekaj, za kar upam, da bo sčasoma naredil še kdo. Delil sem del svoje zgodbe kot oče otroka z ADHD.
Ne zato, ker bi imel vse odgovore. Nimam jih. In ne zato, ker bi želel pokazati, kako bi morali drugi vzgajati svoje otroke. Ravno nasprotno. Želel sem napisati nekaj resničnega - o dvomih, napakah, trenutkih, ko ne veš več, ali delaš prav, o utrujenosti, pa tudi o tistih majhnih spremembah v sebi, zaradi katerih začneš svojega otroka gledati nekoliko drugače.
Dolgo lahko govorimo o ADHD, izvršilnih funkcijah, pravilih, rutinah in različnih pristopih. Vse to je pomembno. Toda za vsem tem so resnične družine. Starši, ki včasih zvečer razmišljajo, ali so bili danes preostri. Otroci, ki se trudijo bolj, kot je videti navzven. In dnevi, ko nam ne uspe tako, kot smo si želeli.
Zato sem na strani ustvaril tudi prostor za zgodbe staršev. Ne iščem popolnih zgodb in ne iščem ljudi, ki imajo vse urejeno. Prav takšne zgodbe bi bile najmanj zanimive. Rad bi, da bi tam nekoč lahko starš, ki ima za sabo zelo težek dan, prebral zgodbo nekoga drugega in si rekel: »Tudi pri nas je tako. Torej nismo sami.«
Danes sem začel jaz. In iskreno verjamem, da se bo sčasoma opogumil še kdo.
Ni treba povedati vsega. Ni treba imeti rešitve. Ni treba biti strokovnjak. Dovolj je povedati svojo izkušnjo. Morda prav tistih nekaj odstavkov, za katere mislite, da niso nič posebnega, nekoč prebere nekdo, ki jih je tisti trenutek najbolj potreboval.
Če imate svojo zgodbo, je prostor zanjo tukaj:
https://adhdpodpora.si/zgodbe
Mojo pa lahko preberete tukaj:
https://adhdpodpora.si/zgodbe/6a908f70006d556d6c610385
Mogoče se skupnost ne začne takrat, ko imamo vsi enake odgovore. Mogoče se začne takrat, ko si upamo povedati: »Tudi pri nas ni vedno lahko.«
Dolgo časa nisem razumel, zakaj so stvari, ki se meni zdijo tako preproste, pri nas doma lahko tako težke. Zjutraj sem rekel, naj se obleče, čez nekaj minut…