Psihoterapija Urška Žgank Jerant

Psihoterapija Urška Žgank Jerant Psihoterapija; psihoanalitična psihoterapija; suportivna psihoterapija

Naj dom ne postane še ena učilnica.Jutri se začne novo šolsko leto. Z njim se vračajo urniki, naloge, ocene, obveznosti ...
31/08/2026

Naj dom ne postane še ena učilnica.
Jutri se začne novo šolsko leto. Z njim se vračajo urniki, naloge, ocene, obveznosti in pričakovanja. Šola bo od otrok ponovno zahtevala veliko. Sedeti, poslušati, slediti navodilom, si zapomniti, narediti, se prilagajati, sodelovati, poskušati in včasih tudi narediti napako.
In potem pridejo domov.
»Kako je bilo?« »Kaj ste delali?« »Imaš kaj naloge?« »Kdaj pišete?« »Kaj si dobil?«
Z nobenim od teh vprašanj ni nič narobe. Pomembno je, da starši spremljamo šolo, pomagamo pri organizaciji, postavljamo meje in pričakujemo odgovornost. A naj dom ne postane samo nadaljevanje vseh teh zahtev.
Naj ostane tudi prostor, kjer otrok ni samo učenec. Kjer mu ni treba ves čas nekaj znati, doseči ali narediti prav. Kjer lahko pove, da nečesa ne zna. Da ga je strah. Da se je sprl s prijateljem. Da je dobil slabo oceno. Da je naredil napako ali nekaj, kar ni bilo v redu.
In ne, to ne pomeni, da je vse dovoljeno ali da se o njegovem vedenju, odgovornosti ali oceni ne bomo pogovorili. Otrok potrebuje izkušnjo, da lahko naredi napako ali nas kdaj razočara, ne da bi ob tem podvomil v naš odnos do njega.
Otrok iz šole namreč ne prinese samo zvezkov, nalog in ocen. Domov prinese tudi vse, kar je tisti dan doživel. Veselje, ponos, razočaranje, strah, primerjanje, občutek, da nekam pripada — ali da ne pripada. Včasih tudi nekaj, česar še ne zna ubesediti.
Morda lahko zato med »Kaj si dobil?« in »Imaš nalogo?« kdaj pride tudi: »Kako si se danes počutil?« »Je bilo kaj težkega?« »Kaj te je danes nasmejalo?« Ali preprosto prostor, da otrok spregovori takrat, ko bo pripravljen.
Šola bo otroka velikokrat vprašala, kaj zna. Dom naj bo tudi prostor, kjer nas zanima, kdo je.
Ne potrebujemo popolnega šolskega leta. Ne popolnih otrok in ne popolnih staršev. Morda samo nekaj več trenutkov, v katerih otrok začuti, da njegova vrednost ni odvisna od tega, kako uspešen je bil tisti dan.
Naj dom ne postane še ena učilnica. Naj ostane tudi prostor, kamor se lahko otrok vrne takšen, kot je. 🌱🤍

Ko je vse v redu, zakaj jaz nisem?Na videz je vse v redu. Doma ni večjih težav, v službi gre, ljudje, ki jih imaš rad, s...
26/08/2026

Ko je vse v redu, zakaj jaz nisem?

Na videz je vse v redu. Doma ni večjih težav, v službi gre, ljudje, ki jih imaš rad, so dobro. Morda imaš celo veliko tega, kar si si nekoč želel. Pa vendar se ti ne počutiš tako.
Morda se zjutraj zbudiš z nemirom, ki mu ne znaš dati imena. Si brez pravega veselja, hitreje razdražljiv, utrujen ali preprosto čutiš, da ti nekaj manjka. In potem pride misel: »Kaj mi sploh je? Saj nimam razloga, da bi se tako počutil.«
Morda si dopoveduješ, da bi moral biti bolj hvaležen. Da imajo drugi »resnične težave«. Da imaš dobro življenje in zato nimaš razloga za nezadovoljstvo. In tako poleg tega, kar že čutiš, začneš dvomiti še v svojo pravico, da to sploh čutiš.
Toda hvaležnost za to, kar imamo, in občutek, da nekaj ni tako, kot bi si želeli, lahko obstajata hkrati. Lahko imaš veliko in ti je težko. Lahko imaš življenje, ki je od zunaj videti izpolnjeno, pa znotraj čutiš praznino.
Včasih smo tako dolgo navajeni delovati, skrbeti, reševati in hiteti od ene stvari do druge, da niti ne opazimo več, kaj se dogaja v nas. Ko se stvari umirijo, pa lahko pride na površje nekaj, za kar prej ni bilo prostora: nemir, žalost, praznina ali vprašanje, ali sploh živim tako, kot si želim.
Morda tega ni treba takoj utišati, razložiti ali spremeniti. Morda se lahko za trenutek ustaviš in namesto »Kaj je narobe z mano?« vprašaš: »Kaj mi moje doživljanje poskuša povedati, če mu dovolim, da je tukaj?«
Včasih odgovor ne pride takoj. In tudi ni treba, da pride. Morda za začetek ne potrebujemo še enega razloga, zakaj bi morali biti zadovoljni. Potrebujemo prostor, da slišimo, kako nam v resnici je. 🌱🤍

Kako blizu sva si še?»Danes mi je res težko.« In še preden uspeš povedati, kaj se je zgodilo, pride: »Daj, ne sekiraj se...
21/08/2026

Kako blizu sva si še?
»Danes mi je res težko.« In še preden uspeš povedati, kaj se je zgodilo, pride: »Daj, ne sekiraj se.« »Saj bo.« Morda šala, iskanje rešitve, predlog, da gresta nekam ali kakšna druga pozornost. Vse z dobrim namenom: Nočem, da ti je težko. Želim, da se počutiš bolje.
Pa vendar lahko drugi ob tem doživlja: »Ko mi je težko, ne morem zares priti do tebe.«
Včasih partnerjeve stiske težko zdržimo. Ne zato, ker nam ni mar, ampak ker smo se morda naučili, da je treba neprijetne občutke čim prej odpraviti. Toda človek včasih ne potrebuje rešitve. Potrebuje nekoga, ki lahko ob njem samo ostane: »Vidim, da ti je težko. Želiš, da poslušam ali da skupaj poiščeva rešitev?«
Obstaja pa še druga plat. Ni vsak, ki ne želi dolgih pogovorov o občutkih, čustveno nedostopen. Eden bližino išče skozi pogovor, raziskovanje in razumevanje, drugi jo morda bolj izraža skozi dejanja, dotik, skupni čas ali skrb. In tudi to je lahko v redu.
Težava nastane, ko mora eden svojo potrebo po čustveni bližini ves čas zmanjševati, da ne bi bil »preveč«, drugi pa se ves čas sili v način bližine, ki mu ni lasten. Takrat vprašanje ni več: »Kdo od naju ima prav?«, ampak: »Ali lahko ustvariva odnos, v katerem je dovolj prostora za oba?«
Včasih se lahko srečava nekje vmes. Kaj pa, če sva poskušala, se pogovarjala, sklepala kompromise — pa eden še vedno ostaja lačen bližine?
Partner nam ne more zadovoljiti vseh čustvenih potreb. Toda če je čustvena intimnost ena mojih temeljnih potreb v partnerstvu, rešitev verjetno ne more biti, da jo v celoti iščem drugje. Človek je lahko v odnosu in je v njem vseeno zelo osamljen.

Ljubezen in kompatibilnost nista ista stvar. Dva človeka se lahko imata zelo rada in sta si kljub temu v nečem, kar je za enega ali oba temeljno, zelo različna.
Morda pa pride trenutek za iskreno vprašanje: Če moj partner ostane natanko takšen, kot je danes — ne takšen, kot upam, da bo nekoč — ali je ta odnos zame dovolj?

Odgovora ne more dati nobena objava. Vredno pa si ga je dovoliti vprašati.
Ker kompromis ne bi smel pomeniti, da mora eden od naju počasi zapustiti sebe. 🌱🤍

Morda si ob vseh vsebinah o otroštvu kdaj pomislil: »Kaj pa, če jaz svojemu otroku tega nisem dal?«Morda je danes tvoj o...
18/08/2026

Morda si ob vseh vsebinah o otroštvu kdaj pomislil: »Kaj pa, če jaz svojemu otroku tega nisem dal?«
Morda je danes tvoj otrok star 20, 30, 40 ali 50 let.
In ko bereš o čustveno odsotnih starših, o otrocih, ki so morali prehitro odrasti, o pomanjkanju bližine, pohvale ali občutka varnosti, se v čem prepoznaš.
Morda te ob tem stisne, ker veš, da bi danes kaj naredil drugače, takrat pa morda nisi znal. Morda nisi zmogel. Morda si se ukvarjal s preživetjem, službo, denarjem, gradnjo hiše, težavami v zakonu ali svojimi lastnimi stiskami. Morda tudi tebi nihče ni pokazal, kako govoriti o občutkih.

To ne pomeni, da tvoj otrok zaradi tega ni bil prizadet. Pomeni pa, da se zgodba tukaj ne rabi končati. Ni treba, da preteklost zanikaš.
In ni treba, da se do konca življenja kaznuješ zanjo.
Lahko narediš nekaj veliko težjega. Lahko postaneš radoveden, lahko svojega odraslega otroka nekoč vprašaš:
»Kako pa je bilo tebi odraščati ob meni?«
In potem poskušaš poslušati, tudi če slišiš nekaj, kar boli.
Brez: »Saj sem vse naredil zate.«
Brez: »Tudi meni ni bilo lahko.«
Brez: »Zakaj mi tega nisi povedal prej?«
Morda samo: »Tega takrat nisem videl. Danes te slišim.«
In če ugotoviš, da si kdaj prizadel:»Žal mi je.«
Ne zato, ker si bil slab starš, ampak zato, ker lahko danes preneseš nekaj, česar takrat morda nisi zmogel.
Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo odnos, ki ga imamo danes.

Morda se lahko prvič zares pogovarjata, morda začneš govoriti, da ga imaš rad, čeprav teh besed pri vas doma nikoli ni bilo.
Morda lahko vprašaš, namesto da predvidevaš. Morda lahko objameš, čeprav ti je bilo vse življenje ob tem nekoliko nerodno.

In morda lahko pogledaš tudi vase. Ne zato, da bi našel še več razlogov za krivdo, ampak da bi razumel, kaj je bilo tisto, česar tudi sam nisi dobil — in česar zato nisi znal predati naprej. Včasih se sprememba med generacijami začne prav tam. Ne s popolnim otroštvom, ampak z enim odraslim človekom, ki si upa pogledati nazaj, prevzeti svoj del odgovornosti in danes narediti nekaj drugače.

Dokler je odnos živ, ni nujno prepozno.🌱🤍

Morda nisi odraščal brez ljubezni.Morda so starši zate naredili veliko. Poskrbeli so, da si imel hrano, oblačila, šolo, ...
17/08/2026

Morda nisi odraščal brez ljubezni.
Morda so starši zate naredili veliko. Poskrbeli so, da si imel hrano, oblačila, šolo, počitnice. Morda bi še danes rekli: »Saj ti ni nič manjkalo.«
Pa vendar ti je nekaj manjkalo. Manjkal ti je občutek, da lahko prideš k nekomu tudi s svojo žalostjo, jezo, strahom ali razočaranjem — in da zaradi tega ne boš preveč. Zato si se morda zelo zgodaj naučil opazovati druge.
Kakšne volje je mama?
Je oče danes miren?
Je pravi trenutek, da nekaj vprašam?
Bom povzročil prepir, če povem, kako se počutim?
In počasi si postal otrok, ki »ne dela težav«.
Svoje potrebe si zmanjšal, občutke zadržal in se naučil prilagajati. Ne zato, ker jih nisi imel, ampak ker zanje v odnosu pogosto ni bilo dovolj prostora. Takšni otroci so lahko navzven videti neverjetno samostojni.
V odraslosti pa pogosto postanejo ljudje, ki zelo dobro vedo, kaj potrebujejo vsi okoli njih — in veliko težje vedo, kaj potrebujejo sami.
Težko rečejo ne.
Hitro začutijo krivdo.
Pred konfliktom se umaknejo.
V odnosih veliko dajejo in malo zahtevajo.
In včasih ostajajo tam, kjer jim ni dobro, ker je občutek, da bi nekoga razočarali, še težji od lastnega nezadovoljstva.

To niso značajske napake. To so lahko nekoč zelo smiselni načini, kako je otrok ohranil odnos z ljudmi, od katerih je bil popolnoma odvisen. Težava nastane, ko odrasel človek še vedno živi po pravilih, ki jih je potreboval kot otrok.
Psihoterapija zato ni iskanje krivca v starših.
Je prostor, kjer lahko počasi začneš razlikovati med tem, kar si moral postati, da si ohranil bližino — in tem, kdo si, ko ti za bližino ni več treba zapustiti sebe.
Morda odraslost ni trenutek, ko staršev ne potrebuješ več. Morda je odraslost trenutek, ko si prvič dovoliš, da njihove omejitve ne določajo več meja tvojega življenja. 💚🌱

Včasih ne pogrešaš človeka.Pogrešaš občutek, ki si ga imel/a ob njem.Pogrešaš občutek, da si nekomu pomemben/a, da te ne...
12/08/2026

Včasih ne pogrešaš človeka.
Pogrešaš občutek, ki si ga imel/a ob njem.

Pogrešaš občutek, da si nekomu
pomemben/a, da te nekdo vidi, da imaš ob sebi nekoga, ki te izbere. Pogrešaš bližino, varnost, upanje, predstavo o tem, kaj bi lahko bilo.
In zato je včasih tako težko oditi.
Ne zato, ker je bil odnos nujno dober zate.
Ampak ker se moraš poleg človeka posloviti tudi od svojih pričakovanj, spominov in predstave o prihodnosti.

V psihoterapiji se pogosto učimo ločiti med tem, kar smo v odnosu dejansko dobivali, in tem, kar smo si želeli dobivati. In prav tam se lahko začne nekaj pomembnega.
Ne vprašanje:
»Kako ga/jo lahko dobim nazaj?«
Ampak:
»Kaj sem v tem odnosu v resnici pogrešal/a – in kako lahko ravno to danes začnem dajati sebi?«

Morda človeka ne pogrešaš toliko, kot pogrešaš del sebe, ki si ga ob njem upal/a najti.🌱🤍

Ni ti treba vedno vedeti, kam greš.Včasih je dovolj, da veš, česa ne želiš več.In morda je tudi to začetek.Začetek tega,...
10/08/2026

Ni ti treba vedno vedeti, kam greš.
Včasih je dovolj, da veš, česa ne želiš več.

In morda je tudi to začetek.
Začetek tega, da postaviš mejo.
Da odideš iz odnosa, ki te boli.
Da si priznaš, da si utrujen/a.
Da nehaš ves čas ugajati.
Da si dovoliš nekaj, česar si si dolgo
odrekal/a.

Ni vsak začetek videti kot velik korak.
Včasih je samo tiha odločitev:
»Tako ne želim več.« 🤍🌱

Včasih ne opazimo, kdo je ves čas tam, ker se na prisotnost hitro navadimo.Na človeka, ki pokliče, na tistega, ki pride,...
09/08/2026

Včasih ne opazimo, kdo je ves čas tam, ker se na prisotnost hitro navadimo.
Na človeka, ki pokliče, na tistega, ki pride, na tistega, ki se spomni, na tistega, ki pomaga, še preden ga prosimo, na tistega, ki se potrudi, tudi kadar mu ni najlažje.

Razdalja se meri v kilometrih, bližina pa v dejanjih in morda prav zato včasih več pozornosti namenimo tistim, ki jih je težje doseči. Tistim, ki jih redko vidimo, tistim na katere moramo čakati, tistim pri katerih se razveselimo že majhnega znaka bližine.
Medtem pa lahko spregledamo ljudi, ki so bili tam ves čas. Ne zato, ker bi nam bili manj pomembni. Včasih prav zato, ker smo se tako zelo navadili, da bodo tam.
Morda smo se že zgodaj naučili, da si je treba za bližino prizadevati, da moramo narediti več, da bomo opaženi.
In tako lahko nehote več energije vlagamo v odnose, v katerih sicer dobimo zelo malo, a se vseeno znova in znova trudimo za tistih nekaj trenutkov bližine. Medtem pa spregledamo ljudi, ki nam svojo bližino dajejo brez velikih pogojev in paradoks je, da lahko prav tistega, ki se najbolj trudi ostati blizu, s svojo samoumevnostjo najbolj prizadenemo.
Včasih se preveč ukvarjamo s tem, kdo je komu kaj dolžan, kdo se je prvi oglasil in kdo bi moral narediti več. Potem pa ugotovimo, da so odnosi pravzaprav veliko bolj preprosti.

Nekdo je tam.
Ko potrebuješ pomoč, ko praznuješ, ko ti je težko, ko želiš samo nekoga povabiti na kosilo.
Toda biti vedno tam ne pomeni, da potrebujemo manj ljubezni.
Tudi tisti, ki vedno pride, ki vedno pomaga,
ki se vedno spomni, ki vedno naredi nekaj več … si želi biti včasih opažen.
Ne samo potreben, samoumeven,

Opažen. 💚

Vprašanje za razmislek in delo na sebi:
Koga v svojem življenju morda jemlješ za samoumevnega samo zato, ker veš, da bo vedno tam?
Morda je danes čas, da tistemu človeku pokažeš, da njegova prisotnost zate ni nekaj samoumevnega. 🤗

Na dopust lahko odpotujemo.Svojih občutkov pa ne moremo pustiti doma.Velikokrat si predstavljamo, da bomo na dopustu kon...
31/07/2026

Na dopust lahko odpotujemo.
Svojih občutkov pa ne moremo pustiti doma.
Velikokrat si predstavljamo, da bomo na dopustu končno zadihali, da bomo bolj sproščeni, bolj potrpežljivi, bolj prisotni, da bomo končno odložili skrbi.
In včasih je res tako. Včasih pa z nami odpotujejo tudi utrujenost, napetost, tesnoba ali občutek, da moramo biti ves čas dosegljivi, organizirani in za vse poskrbeti.
Ob tem se lahko hitro vprašamo:
“Kaj je narobe z mano? Saj sem vendar na dopustu.”
Resnica pa je, da z nami ni nič narobe. Naše telo in naša psiha ne poznata stikala, ki bi ga ob prihodu na morje ali v gore preprosto izklopili.
Če smo bili več mesecev pod pritiskom, v skrbeh ali nenehnem hitenju, pogosto potrebujemo čas, da se sploh začnemo umirjati.
Počitek ni vedno samo sprememba kraja.
Včasih je tudi odločitev, da si dovolimo odložiti pričakovanja. Da nam ni treba izkoristiti vsake minute, da nam ni treba ustvariti popolnih fotografij, da nam ni treba biti ves čas dobre volje, da nam ni treba imeti »popolnega dopusta«, da bi bil ta lahko lep.
V času, ko smo vsak dan obdani s podobami popolnih dopustov, lahko hitro dobimo občutek, da bi moral biti tudi naš takšen. Pa vendar resničen počitek ni nekaj, kar se meri po številu fotografij ali všečkov. Meri se po tem, kako se ob njem počutimo.

Morda najlepši spomin z dopusta ne bo fotografija sončnega zahoda.
Morda bo občutek, da smo bili vsaj za nekaj trenutkov zares prisotni. 🩵

Preden se ta teden dodobra začne…Morda je to nekaj, kar danes potrebujete slišati. 💚Ni treba, da ta teden …… vse uredite...
27/07/2026

Preden se ta teden dodobra začne…
Morda je to nekaj, kar danes potrebujete slišati. 💚

Ni treba, da ta teden …

… vse uredite.

… vse rešite.

… imate vse pod nadzorom.

… ste ves čas nasmejani.

…vse razumete.

… ste ves čas produktivni.

… imate odgovor na vsako vprašanje.

… ugajate vsem.

… ste ves čas močni….

Dovolj je, da naredite naslednji korak. Korak k sebi.

Ostalo lahko pride postopoma.

🤗

Address

Celje

Website

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when Psihoterapija Urška Žgank Jerant posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.

Contact The Practice

Send a message to Psihoterapija Urška Žgank Jerant:

Shortcuts

Share

Category