18/03/2026
Depresija – še vedno stigma?
To je bil naslov moje specialistične naloge leta 2010.
Zakaj sem se odločila za to temo?
Ker sem v ambulanti družinske medicine kot zdravnica obravnavala vse več ljudi, ki so imeli tesnobo, anksiozno-depresivno motnjo, depresijo ali/in izgorelost.
In ker sem se nekaj let pred tem sama srečala z njo.
Sama sicer že nekaj časa ne maram diagnoz, saj se mi zdi, da s tem, ko damo človeku diagnozo, ga na nek način opredelimo - potisnemo v en okvir. A o tem bom napisala več kdaj drugič…
20 let nazaj sem na lastni koži izkusila kaj pomeni to, da ne želiš vstati, da bi se najraje skril... Ko ti ni za jesti, ko si ne želiš srečati ljudi in te tudi hobiji ne potegnejo več. Ko se prebujaš in obračaš nemiren in se sprašuješ kam vse skupaj pelje., kako si lahko zapadel tako globoko… Veliko neprijetnih občutkov, skrbi, strahu, žalosti, razočaranja me je prevevalo.
Kljub temu, da je bilo to težko obdobje, lahko rečem, da je mene prav ta izkušnja vodila k temu, da sem se odločila usmeriti energijo vase, raziskovati kaj je bil povod zanjo in stopila na pot samospoznavanja, spodbujanja naravnih poti zdravljenja ter opolnomočenja.
Danes se s temi težavami - izzivi srečuje vse več ljudi. In še vedno so stigma za marsikoga.
Izjemno hiter tempo življenja, zatiranje neprijetnih čustev, hitenje, potreba po kontroli stvari in situacij, prekomerna odgovornost, nezmožnost postavljanja mej… postopoma vodijo v slabši stik s seboj in težave kot so nemir, tesnoba, depresija, izgorelost…
Stvari, ki so nam pomembne za dobro fizično in duševno počutje odlagamo na stran, izgubljamo se v opravkih in »to do« listah ter avtomatizmih. Stika je vse manj, napetosti vse več.
Rada rečem – Pot do boljšega počutja vodi preko izboljšanja stika s seboj in bolj zavestnega življenja.
To se ne zgodi naenkrat, ampak gre za potovanje, na katerem se počasi vračamo k sebi. Skozi čutenje, skozi dih, skozi pogovor, skozi ustvarjanje nove rutine, ki nas podpira, skozi določene telesne in energetske vaje, skozi psihoterapijo in druge podporne terapije.
Največ je na nas samih, zelo pomembno pa je podporno okolje, občutek, da nismo sami.
In vsak dan šteje.
