10/09/2026
V OTROŠTVU SO MI PRAVILI, DA SEM BUTAST.
VERJEL SEM JIM, IN TO ŽIVEL
Vse dokler nisem dozorel in prepoznal, da je to ena velika laž.
Človek sam po sebi ni butast. Lahko se pa zgodi, da v otroštvu ustvari prepričanje, da je nesposoben, za nobeno rabo,... in v to verjame.
Ta prepričanja pridobi v ranem otroštvu, predvsem preko staršev, sorodnikov. Otroku, mnenje staršev pomeni največ, zato jih posluša in jim tudi najbolj verjame.
Kaj se v njemu dogaja?
Ko misli, da je nesposoben, da nečesa ne zna, ne zmore, potem sebi odvzame lastno moč in motivacijo.
Pade v vlogo žrtve ali vlogo majhega otroka ( ni važno koliko je star ).
Tak človem podzavestno ves čas išče nekoga, ki ga bo ali vodil, ali usmerjal, ali namesto njega odločal ali preuzemal njegovo odgovornost...
Ne zaupa sebi, da zmore - uspeti, razrešiti stvari,.. karkoli.
Rešitev:
Iti iz cone udobja in skočiti v neznano, novo.
To pomeni, da se je potrebno soočiti z izivi, ki pridejo na pot, namesto bežanja, zanikanja, pretvarjanja da iziva ni, ali prelaganja odgovornosti na drugega.
S tem, ko naredimo nekaj novega, kar do sedaj še nismo, dobimo delček sebe nazaj - delček zaupanja vase. Več kot poizkusimo, pa tudi če ne uspemo, več izkušenj imamo in večji je napredek.
Kajti, NI POMEMBNO KAJ DRUGI PAVIJO O NAS, KAKO NAS DRUGI VIDIJO. POMEMBNO JE SAMO KAKO SAMI SEBE VIDIMO IN KOLIKO UPAMO IN SI DOVOLIMO ŽIVETI SEBE ❤️.