29/07/2026
Vsako leto me dopust nauči nekaj novega.
Ne samo o svetu.
Predvsem o nas.
Ko si doma, te hitro posrka rutina. Delo. Obveznosti. Telefon. Urnik. In imaš občutek, da se pogovarjaš, v resnici pa samo usklajuješ življenje.
Na dopustu se tempo upočasni.
Končno je čas za dolge pogovore, več smeha, kakšno tišino in tiste male trenutke, ki jih doma prehitro spregledamo.
Letos pa sem se srečala še z eno lekcijo.
Sofy ne želi več z nama čisto povsod.
In priznam... prvi občutek ni bil najbolj prijeten.
V meni se je za trenutek oglasil tisti del, ki si želi, da bi bilo vse še malo tako kot nekoč.
Potem pa sem se ustavila.
Saj je točno to naloga staršev.
Da otrok počasi neha rabiti tvojo roko za vsak korak.
Da začne raziskovati po svoje.
Da si želi več svoje družbe, svojih prijateljev, svojih trenutkov.
To ne pomeni, da nas ima manj rada.
Pomeni, da odrašča.
In čeprav mi je včasih malo težko, sem po drugi strani neizmerno hvaležna, da si upa postajati to, kar je.
Mogoče je tudi to eden največjih darov dopusta.
Da imaš končno dovolj časa opaziti, kako zelo so se ljudje okoli tebe spremenili.
In kako zelo si se vmes spremenil tudi sam. ❤️