30/06/2026
Jok dojenčka je eden najbolj neprijetnih zvokov za starše - evolucija je poskrbela za to - to sem pisala že v prejšnji objavi.
Reees se potrudimo, da ga ustavimo!
Idealno tako, da iščemo vzrok (lakota, utrujenost, poškodba, neudobje zaradi položaja, preveč ali premalo dražljajev, neugodne temperature, oblačil, mokre pleničke, prebavne težave …) in se ga trudimo odpraviti.
Včasih pa otipljivega vzroka NE najdemo, ali pa ni zlahka odpravljiv (npr. krči, bolečine ob izraščanju zobkov …).
Včasih jok (in telesna govorica) sporoča tudi “zgodbo” - pogosto iz časa med nosečnostjo ali poroda - o tem se več učim od Karltona Terry-a - pionirja na področju pre in perinatalne znanosti in terapije dojenčkov. In ta zgodba želi biti slišana.
Kaj lahko takrat naredimo starši jokajočega dojenčka?
1️⃣ Poskrbimo za svoje, kar se da, mirno živčevje (siti, spočiti, v udobju …) - tako bomo sami lažje mirni in to bo pomagalo možganom dojenčka k umiritvi.
2️⃣ Dojenčka/otroka se trudimo tolažiti - zibamo, nosimo, mirno prigovarjamo.
3️⃣ Pomembno pa je tudi, KAJ prigovarjamo (oz. s kakšno namero). Tudi dojenčki se namreč lažje pomirijo, ko so slišani in v sočutnem odnosu. Lahko npr. rečemo - “Tukaj sem.” “Vidim, da ti je težko.” “Lahko jokaš, držim te in poslušam.”
Dobrodošla je tudi naša in iskrenost: “Tudi meni je težko in hrbet me že boli. Skupaj sva v tem.” “Trudim se, pa ne vem, kako ti pomagati. Sem pa tu zate.”
PS: Ko točka 1 začne pešati, v idealnem primeru delo prevzame nekdo drug, ki ima bolj polne “baterije” (npr. partner oz. nedko zaupanja vreden).
V naslednji objavi bom podelila še, kaj odsvetujem.
