08/12/2021
OSAMLJENOST
Nekaj o osamljenosti sem že spregovorila v eni izmed prejšnih objav, a se mi je spodnji zapis zdel kot odlična priložnost, da o njej spregovorim ponovno. Praznično vzdušje oziroma "veseli december", čas praznovanj, obdarovanj in druženj lahko pri posameznikih pogosto intenzivira neprijetne in težke občutke, kot je občutek osamljenosti. Toksična pozitivnost, vzhičenost in veselje, ki se v tem obdobju na nek način pričakuje in "zahteva" lahko posameznike spravi v še večjo stisko, saj je njihovo počutje drugačno od pričakovanega in se poleg osamljenosti posledično pogosto srečujejo še z občutkom krivde in sramu, saj ne ustrezajo normi oziroma pričakovanjem okolice.
Zagotovo se v tempu sodobnega življenja občutek osamljenosti povečuje in zavzema povsem nove razsežnosti. Pojavlja se v vseh družbenih slojih, kulturah, starostnih skupinah, enakovredno je prisoten med spoli, a o tem občutku še vedno težko spregovorimo. Sodobni način življenja podpira osamljenost. Povečuje se individualizem in usmerjenost vase, obenem pa se zmanjšuje vrednost pristnih medosebnih odnosov, to pa v človeku kot odnosnemu bitju sproža notranji konflikt. Ljudje smo namreč družabna bitja, ki se v odnosu z drugimi razvijamo, rastemo in zadovoljujemo številne za nas pomembne potrebe, ki pomembno vplivajo na našo kakovost življenja.
V različnih obdobjih življenja se lahko vsi srečamo s tem občutkom v obliki kratkotrajnega počutja, na primer ob izgubi bližnjega, ko pogrešamo osebo, ki nam je zelo blizu in je že nekaj časa odsotna. Osamljenost pa je trajno čustvo, ki izvira iz naših zgodnjih odnosov.
Vemo, da se v odnosu razvijamo, bogatimo, oblikujemo občutek o sebi in drugih. Če pa smo imeli izkušnjo, da je lahko čustven odnos z bližnjim nevaren in v nas povzroča bolečino, razočaranja, prizadetost, lahko sklepamo, da je bolj varno, če se umaknemo in ohranjamo varno distanco. Tovrstno ravnanje nam je bilo ob takšnih negativnih izkušnjah v pomoč, da smo se zaščitili pred čustveno bolečino, v splošnem pa prinaša umik iz odnosov ali odnose na varni razdalji. To lahko začutimo tako, da se počutimo osamljeni tudi takrat, ko smo v krogu družine, v partnerskem odnosu, med prijatelji, kjer ne čutimo globlje, notranje, čustvene povezanosti. V nas se prebujajo občutki praznine, žalosti, nemoči, obupa, zapuščenosti, ki vplivajo na razvoj nizke samopodobe, občutke manjvrednosti, nezaupanja do ljudi, težave z vzpostavljanjem ter ohranjanjem intimnih ali prijateljskih odnosov.
Čutiti in se zavedati občutkov osamljenosti je dragoceno, saj nam sporočajo, da v odnosu z drugimi nekaj pogrešamo, in nas vabijo k zadovoljitvi potrebe po pristnem medčloveškem odnosu. Pomembno je, da jih ozavestimo in usmerimo svojo energijo v spremembo obstoječega počutja.
Tudi, če se sami ne soočamo s tovrstnimi občutki, pa bodimo pozorni na našo okolico. Bodimo odprti in sočutni drug do drugega, do prijateljev, sorodnikov, ljudi, ki so nam blizu. Včasih je dovolj že to, da osebo opazimo in si za njo vzamemo nekaj časa ter ji prisluhnemo in nudimo pristen človeški stik. Stiska osamljenosti je del našega vsakdana, prav je, da o tem odkrito govorimo in smo na to pozorni vse dni v letu in ne samo v času praznikov.
