Mojca Majerle - Zanos Psihoterapija, izobraževanje & podpora

18/09/2026

Malo sem se pohecala in namenoma pretiravala s primerjavo, a razumete, kaj sem imela v mislih?

Včasih nas zmede rek: "Kakršen si ti do drugih, takšni so drugi do tebe."
Iščemo krivdo za tuje vedenje v sebi.
Si razbijamo glavo.
Se sprašujemo ali smo kaj rekli/naredili narobe.
Dvomimo vase.
Se trudimo biti še bolj fer, še bolje komunicirati, se še bolj vživeti.

A tako kot velja za težo, pogosto velja tudi za odnose. Če mi shujšamo, ne pomeni, da bodo vsi ostali vitki.
Če se mi naučimo fizike zelo dobro, je ne bodo znali kar vsi okoli.
In če mi izpilimo razumevanje drugih ljudi in nam je medsebojno spoštovanje vrednota, ne pomeni, da enako velja za druge.

Največ, kar lahko naredimo je, da:
- pometemo pred svojim pragom
- se opravičimo za morebitne naše napake
- smo pripravljeni na razrešitev konflikta

Vse ostalo je na drugi strani.
Odnos je sestavljen iz najmanj dveh strani.

Lep vikend vam želim in se vidimo na drugi strani - vikenda 😊💫

Tvoji trenutni izzivi so tvoji bodoči viri moči. Mojca MajerleUniv. dipl. psih. in certificirana integrativna psihoterapevtka Facebook-f Instagram Psihoterapije izvajam že od leta 2013! Pozdravljeni! Sem Mojca Majerle, psihologinja in specializantka integrativne psihoterapije; pa tudi mamica dveh...

17/09/2026

Moj počitek med dopoldanskimi psihoterapijami in večernimi,
Alfijev počitek med dopoldanskim počitkom in večernim počitkom. 😄
Vsakemu svoje, a počitek je definitivno pomemben.
Ni poraz ali dokaz šibkosti.
Je pot do nadaljnih zmag, zdravja in veselja.

14/09/2026

09/09/2026

Ne mislim preveč moralizirati glede uporabe telefonov in drugih ekranov,
saj je dejstvo, da za večino stvari dandanes potrebujemo telefon in druge ekrane.
Tudi ta zabavna slika mene v dobi dinozavrov je seveda nastala s telefonom in AI 🦖😄

Zame preko telefona in ekranov poteka ogromno opravil:
- online psihoterapija
- urejanje stvari za službo
- urejanje šolskih zadev za otroke
- iskanje pomembnih informacij in poti v avtu
- obveščanje partnerja in otrok
- zabava in druga komunikacija...

Opažam pa, da smo se kar navadili vzeti telefon povsod s sabo. Tudi, ko to ne bi bilo nujno.
Na sprehod.
Na wc.
Iz ene sobe v stanovanju v drugo.

In tudi pri sebi vidim, kako to na nas vpliva:
če nosimo telefon po sobah, je en del možganov vedno namenjen telefonu in to popolnoma nehote. Hkrati imamo občutek, da bomo nekaj zamudili. Preslišali klic, spregledali obvestilo. Da ne bomo v stiku, prvi.
Vse to nam veča občutek nemira v telesu, vzbuja stres, daje občutek, da smo v naglici in nam jemlje pozornost.
Če smo navajeni, da vedno nekaj preverjamo, lahko imamo občutek praznine, če novih obvestil ni.

Zato je lahko domači izziv za nas, da vsaj za kratek čas telefon pustimo "nekje" v hiši. Da se spočijemo od njega. Da vidimo, da ne zamujamo nič pomembnega. Morda celo, da dobimo občutek svobode.

Izziv izven doma pa bi lahko bil, da tudi, ko imamo par minut časa v čakanju na nekaj, ne skrolamo po telefonu. Ampak se pretegnemo, pogledamo drevesa, naravo, ljudi okoli nas in samo zadihamo...

Potem bo tudi potrebe po rednih meditacijah in sproščanjih manj - ker bodo mini meditacije potekale že vmes.

Lepo vas pozdravljam na deževen dan!🌧😊

28/08/2026

Ni nam treba izbirati,
ponavadi velja več naših resnic hkrati 🩵

28/08/2026

Kaj previdnost sploh pomeni?

pre-videti;

videti vnaprej;

predvidevati.

Zelo dobro in koristno je znati predstavljati si stvari vnaprej, predvidevati, se pripraviti, organizirati.

A hkrati nas lahko previdnost ovira.

Če si znamo predstavljati negativne scenarije, še ni nujno, da se bodo zgodili.
In tudi, če se predvideni slabi scenariji dejansko uresničijo, to še ne pomeni, da je bila neka naša odločitev slaba.
Lahko nam je prinesla polno dobrega, lahko smo se ob njej nekaj naučili in prav nobena odločitev ne prinese zgolj samo pozitivno.

Pri nekaterih odlocitvah je vprašanje samo:
💫 Ali si to želim?
💫 Bom obžaloval/-a, če tega ne izkusim?

Če sta odgovora na to DA - zapremo oči, skočimo in upamo na najboljše.
Ali, da ne bomo preveč impulzivni - skočimo z odprtimi očmi. Pripravljeni na vse, zavedajoč se tveganj, a vseeno z zaupanjem v lastne kapacitete ter tudi v varovalna padala, ki so na voljo.

Včasih rešitev za pretirano previdnost ni dodatno analiziranje, temveč pomiritev živcnega sistema in zaupanje svojemu srcu ter svoji moči.💖

26/08/2026

Prekomerno pojasnjevanje, razlaganje, argumentiranje je pogosto znak, da tvoja volja v otroštvu ali preteklih odnosih ni bila spoštovana in slišana brez boja. Da je bil nekdo v družini (ali več njih) glasnejši in "močnejši". Danes se ti več ni treba opravičevati za to, kar čutiš ali potrebuješ, medsebojno spoštljivi in varni odnosi pa naj ne bi temeljili na vprašanju "kdo bo koga".

Tvoji trenutni izzivi so tvoji bodoči viri moči. Mojca MajerleUniv. dipl. psih. in certificirana integrativna psihoterapevtka Facebook-f Instagram Psihoterapije izvajam že od leta 2013! Pozdravljeni! Sem Mojca Majerle, psihologinja in specializantka integrativne psihoterapije; pa tudi mamica dveh...

25/08/2026

Opažam, da se čedalje več klientov sooča z vprašanjem: slediti svojim željam ali željam staršev?

​Še posebej v odraslosti, ko pride do odločitve, ali ostati na "domačiji", kjer so odraščali, ter prevzeti skrb za hišo in posest ali živeti po svoje, drugje in na drugačen način. To vprašanje pogosto prinaša ogromen pritisk in breme, saj se pojavi strah, da bodo starši, stari starši ali celotna rodbina globoko razočarani. Lahko celo občutek izdajstva.

​Verjamem, da imajo prejšnje generacije svoje zgodbe:
● ​Nekaterim je bila skrb za dom, posestvo, gozd in travnike v iskreno veselje ter izpolnitev.
● ​Drugi niso imeli druge možnosti, kot da se preživljajo na tak način.
● ​Tretji pa so se tudi sami ujeli v strahove in pričakovanja svojih prednikov.

​Težko je sprejeti, da se nekaj, kar si gradil in v kar si vlagal celo življenje, ne bo ohranilo na enak način. To so globoki čustveni procesi. A kot pravijo – nihče ne nese ničesar na drugo stran.

​Hkrati pa je prav, da ima vsak človek možnost izbrati svoj način življenja, svoj poklic in svojo obliko bivanja. Avtomatsko pričakovati, da bodo naši otroci in vnuki nadaljevali našo pot, je iluzorno in ustvarja pritisk. Je račun brez krčmarja. Užaljenost ali zamera, ko se ta račun ne izide, pa je pogosto le neozaveščen poskus manipulacije.

​Kaj lahko pomiri starejše generacije? Zavedanje enega osnovnih zakonov: energija se ohranja.

​Vso delo, trud in energija, vloženi v gradnjo doma, nikakor niso bili zaman. Zaradi te energije so imeli dom, zavetje, hrano in toploto. Že samo to je dovolj. Hkrati so se na tem posestvu ustvarjali spomini ter občutek varnosti in ljubljenosti, ki grejejo nadaljnje generacije – tudi če se tega ne zavedajo.

​Hkrati ima to posestvo vrednost še danes. Lahko se oddaja ali proda ter ohrani svojo vrednost v obliki denarja ali druge naložbe, ki podpira življenje potomcev.

​Če pogledamo tako: vložena energija prednikov ostaja, živi in napaja naprej.

​Naj domačije in materialne dobrine ne bodo breme, temveč vir občutka ljubljenosti, varnosti ter nadaljnjega obilja – v kakršnikoli obliki že. 💫

Lepo vas pozdravljam,
Mojca Majerle
www.zanos.si

20/08/2026

Perfekcionist ima predstavo o tem, kaj je idealno. Vse, kar je slabše od idealnega, pa je katastrofalno.
V svojih mislih drži ter neguje predstavo o idealnem telesu, idealni osebnosti, idealnem partnerju, idealnih prijateljih, idealnem delu, idealnem življenju…
Hkrati pa se zelo jasno zaveda (saj je pogosto natančen in pronicljiv), kakšna je realnost ter da se trenutno stanje ne sklada z idealom.

​Ko lovimo nerealne ideale (popolno telo, popolna služba, popoln partner), vsako najmanjšo napako doživimo kot katastrofo. Če ideal slučajno dosežemo, je olajšanje kratko – nato pa notranji kritik spet opozori, da "smo slabi"..

​Stalen pritisk nase se hitro prenese tudi na naše bližnje.

​Kako presekati ta krog?

​Sprejmimo koncept "dovolj dobro" : vprašajmo se, kaj je zate v tem trenutku in z tvojo trenutno energijo povsem dovolj.

​Preizprašajmo motive: Komu se sploh dokazujemo? Bomo ob doseženem idealu res bolj srečni? Ali nam bo pot do navideznega ideala pobrala veselje in energijo?

​Transformirajmo notranjega kritika: Ko se oglasi, se mu zahvalimo za opozorilo in gremo naprej - ali razvijemo protiargumente in se z njim pogajamo. Ni mu potrebno kar verjeti 🙂

​Popolnost ne prinaša miru – sprejemanje samega sebe in tega trenutka pa ga 💫

Daljši prispevek na spletni strani: https://www.zanos.si/perfekcionizem-je-oblika-zlorabe-samega-sebe/

18/08/2026

Objava, objavljena v maju, sedaj tudi na spletni strani: https://www.zanos.si/dovolj-dober-stars/

Opažam, da veliko mladih dvomi o tem, ali bi postali starši ali ne. Kot pomemben razlog pa pogosto navajajo strah, da bi otroke »zafrknili«, nanje prenesli slabe vzorce, jih ranili ali travmatizirali.

Nič čudnega, saj se ogromno govori o tem, na kakšne načine lahko starši škodijo otrokom, veliko je polemik o tem, kakšna vzgoja je najboljša, na socialnih omrežjih pa je pogosto ogromno kritik, pritiskov in iskanja ˝ene pravilne poti˝. Zato je razumljivo, da marsikoga skrbi, kakšen starš bo, kaj bo pri otroku povzročil in kaj si bodo o njem mislili drugi.

Pomembno je sprejeti dejstvo, da popoln starš ne obstaja — in da tudi ni potrebno, da se ves čas primerjamo z drugimi starši ali nasveti na socialnih omrežjih ter da se strinjamo z drugimi starši.

Lahko delamo po svoje, se odločamo po svoje.

V psihologiji obstaja izraz ˝dovolj dober starš˝. To je starš, ki ni popoln, ampak je dovolj prisoten, odziven in pripravljen na odnos.

Prepričani smo lahko, da bomo naredili kakšno napako. Verjetno več njih.

Ne bomo vedno 100 % uglašeni z otrokom.

Ne moremo preprečiti vseh bolečin, razočaranj ali slabih izkušenj.

Lahko pa se odločimo:

– da se bomo trudili,

– da se bomo otroku opravičili, ko ga prizadenemo,

– da bomo poslušali njegova čustva in potrebe,

– da bomo pripravljeni pogledati tudi vase,

– da bomo znali postaviti mejo, ko bo potrebna,

– in da bomo ostajali odprti za stik in popravek odnosa.

Lahko se odločimo, da bomo poskušali delati v prid otroku ter da bomo pri tem fleksibilni in prisotni. Odnosi nihajo in se spreminjajo, a če smo odprti za stik, je vedno možnost tudi za popravek.

Ker odnosi niso popolni.

So pa lahko dovolj varni, iskreni in živi, da otrok v njih raste.