14/05/2026
Pred nekaj dnevi sem prebrala eno zgodbo mamice, ki je rekla, da ji partner ogromno “pomaga” in je zlat očka za svojo hčerkico. Ampak ona kljub vsemu čuti, da je vse na njej.
Če mu ona ne reče, kaj je za narediti, če ne pripravi oblačil za v vrtec, če ne pove, kaj naj vzameta za jest in kdaj morata s hčerko nekje biti, se on sam tega ne spomni. Enostavno ne vidi, kaj vse je za narediti, za splanirati, katere odločitve za sprejet.
Ob tem sem začutila svoj notranji “kako zelo jo razumem”. Prebrala sem tudi, da misli, kako od njega pričakuje preveč. Super je tak, kot je. Rad ima svojo hčerko, zanjo naredi “vse”. “Zakaj ne morem biti zadovoljna s tem?” se sprašuje.
To ni problem tega konkretnega para. Tudi ne problem tega konkretnega partnerja. In ne nje, kot posameznice, ki ima svoja pričakovanja.
Problem, ki ga tukaj vidimo, je v ureditvi naših življenj: kjer smo ženske naučene, da je družina primarno naša odgovornost. Moški pa so naučeni, da “pomagajo” - in me smo navajene, da je to normalno ter dovolj.
To je eden najboj vsakdanjih “obrazov patriarhalnega materinstva”. Nič ekstremnega ali nasilnega. Samo situacija mame, ki je utrujena, ker mora vse opaziti, organizirati, razmišljati in držati skupaj cel družinski sistem, da funkcionira.
Problem pa seveda najprej išče v sebi. Od česa je utrujena, če pa ima tako rada svojega otroka? Mogoče se ne zna dovolj dobro organizirati? Mogoče bi si morala en dan vzeti zase, da se malo odpočije. Mogoče mora pa samo malo manj pričakovati od svojega ljubečega partnerja. Biti bolj hvaležna, ker je res dober človek in skrben očka.
Proces spremembe je lahko ravno to, da mama prvič razume, da ni “preobčutljiva”, nehvaležna ali slabo organizirana. Ampak da je utrujena od pozicije, v kateri mora sama držati stvari skupaj.
Za jesen pripravljam program prav z namenom, da mamam omogočim to razumevanje. Do takrat pa te lahko podprem z mentorskim pogovorom Med mano in mamo (link je v prvem komentarju).
Petra
