09/08/2026
Pretekli teden se je Kai po 14 dneh počitnic z atijem vrnil domov. Imel se je seveda čudovito, kot vedno.
In ena izmed stvari, za katere sem po ločitvi res neizmerno hvaležna, je najin odnos. Tudi ko Kai ni z menoj, lahko njegove dneve spremljam preko fotografij in videoklicev. Zato pravzaprav nikoli nimam občutka, da sem popolnoma ločena od njegovega sveta.
Potem pa je prišel domov. In zvečer, ko sva se ulegla v posteljo je Kai začel jokati. Mislim, da v vseh svojih petih letih življenja še ni toliko jokal.
Vmes je prihajalo iz njega vse mogoče. Zakaj za božič ni dobil tistega rumenega tovornjaka. Zakaj je moja torba prazna. Zakaj Nana ni pripravila mize za večerjo... Na prvi pogled popolnoma nepovezane stvari. Ampak meni je bilo takoh jasno, da ne gre za rumeni tovornjak.
Moral je enostavno jokati.
Za njim je bilo 14 dni doživetij, prijateljev, igre, morja, veselja, vznemirjenja. Potem zadnji dan. Poslavljanje. Odhod od atija. Prihod k meni. Ponovno snidenje. Sprememba okolja.
Tudi lepe stvari so za živčni sistem lahko intenzivne. Tudi veselje je čustveno vzburjenje. Tudi pričakovanje. Tudi potovanje. Tudi ponovno snidenje z nekom, ki ga pogrešaš. In včasih telo preprosto potrebuje prostor, da vse to odloži.
Otroci tega pogosto še ne znajo povedati tako, kot bi povedal odrasel (čeprav tudi veliko odraslih ne zna pojasniti ali regulirati svojega čustvenega stanja):
»Mami, zadnjih štirinajst dni je bilo čudovitih, ampak moj sistem je prepoln in zdaj potrebujem pomoč pri regulaciji.« Zato pride rumeni tovornjak. Prazna torba. Miza, ki je Nana ni pripravila. To so samo vrata (ventili), skozi katera pride ven nekaj veliko večjega.
In tisti večer nisem potrebovala razlage.
Nisem ga prepričevala, da nima razloga za jok, ker se je vendar imel lepo. Nisem poskušala joka čim prej ustaviti. Bila sem tam. Stiskal se je k meni in skupaj sva preživela ta val. Ker otroci regulacije čustev ne osvojijo tako, da jih naučimo, naj ne jokajo, naj se umirijo ali naj bodo veseli.
Najprej jo doživljajo v odnosu. Ko je njihov notranji svet prevelik, si za nekaj časa »izposodijo« našo mirnost. Našo prisotnost. Naš glas. Naš objem. Občutek, da nekdo zdrži njihova čustva, ne da bi se jih prestrašil ali jih skušal utišati.
Temu pravimo koregulacija.
In morda je prav to ena najpomembnejših stvari, ki jih lahko dam svojemu otroku.
Ne življenje brez razočaranj. Ne življenje brez žalosti. Ne otroštvo, v katerem bo ves čas srečen. Tega mu niti ne želim.
Želim, da raziskuje. Da gre. Da se navezuje na druge ljudi. Da obožuje svojega atija. Da doživi svet. Da kdaj pade. Da je razočaran. Da pogreša. Da joka.
Moja naloga ni, da odstranim vse, kar bi ga lahko zabolelo.Moja naloga je, da ve:
Ko bo svet postal prevelik, obstaja prostor, kamor lahko pride takšen, kot je.
Kjer mu ne bo treba biti priden, vesel ali »v redu«.
Kjer lahko odloži. In bolj ko bom znala njegove občutke sprejeti z mirnostjo, ljubeznijo in sočutjem, več možnosti ima, da bo počasi tudi sam razvijal sposobnost ostati ob svojih čustvih, jih prepoznati in uravnavati.
Ne želim ga naučiti, kako ne čutiti.
Želim ga naučiti, da je varno čutiti.
In ko sem tisti večer ležala ob njem, sem pomislila, kako zelo to pravzaprav velja tudi za nas odrasle. Tudi v partnerstvu ne potrebujemo nekoga, ki bo popravil vsako našo težavo.
Velikokrat potrebujemo samo občutek:
Nekdo je tukaj.
Nekdo me zdrži tudi takrat, ko nisem v redu.
Na nekoga se lahko naslonim.
Ker ne glede na to, koliko smo stari, vsi potrebujemo prostor, kjer se počutimo dovolj varne, da preprosto smo – otroci, da ob tej varnosti rastejo, in odrasli, da se ob njej lahko kdaj spet zmehčamo.
