07/05/2025
biti ranljiv s seboj je pogum, ki ga svet ne vidi,
a ga duša začuti kot svetlobo, ki prodira v temo.
biti ranljiv pred drugimi je sveto dejanje.
odpre vrata, kjer se telo trese, glas zatrese,
a srce prvič zares spregovori.
vedno, čisto vedno, pa je to pot nazaj k sebi.
domov.
vsi, ki prihajate v moj krog, nosite v sebi tiho zavedanje, da ta prostor ni le prostor, temveč utrip.
je sveti spomin na to, kdo smo bili, še preden smo postali pogojeni.
moj krog nežno, a odločno vabi v resnico — skozi telo, skozi dih, skozi srce.
vsakič znova, ko se usedemo skupaj, spustimo maske
in spregovorimo iz tistega prostora v nas,
ki si ne upa biti slišan, a si globoko želi biti objet.
na sliki je ujet trenutek, ko nisem več mogla držati.
ne telesa, ne čustev, ne zgodb, ki so brnele pod površjem.
kolaps. udaren, glasen in popoln.
tik preden sem sedla med ženske, ki jim želim dajati,
a sem imela v tistem trenutku le svojo surovo resnico.
cmok v grlu. zabuhle oči.
in ob sebi premalo robcev, da bi zbrisala žalost, ki se je že ob podpisu dušnih pogodb zapisala vse do mojih kosti.
a brez pretvarjanja. brez želje, da bi skrila.
s polnim zaupanjem v moč sočutja in z nežnim zavedanjem, da tudi to mine — sem sedla v krog.
taka, kot sem.
popolnoma razpokana.
popolnoma cela.
zakaj?
ker nisem tukaj, da bi poučevala.
nisem tukaj, da bi vodila.
tukaj sem, da držim.
da soustvarim prostor, kjer resnica ni preveč.
kjer ranljivost ni šibkost.
kjer smo lahko natanko to, kar smo v danem trenutku — in nič več.
kjer nismo popravljeni.
ampak slišani.
videni.
objeti.
navdihnjeni.
v resnici. v surovosti. v lepoti.
držanje prostora, ki je zlit z zavedanjem travme, je nežno delo.
mehko, a globoko.
in biti povabljen v rane drugega je darilo, ki se ga ne da opisati z besedami.
vsem, ki ste del skupnosti,
moje srce šepeta velik hvala.
hvala, ker ste.
tako zelo sem vesela, da obstajate.
🙏
Kristina Vila 🧚🏻
