11/05/2026
𝗗𝗮𝗻𝗲𝘀 𝘀𝗲𝗺 𝘀𝗶 𝘁𝘂𝗱𝗶 𝗷𝗮𝘇 𝗻𝗮𝗱𝗲𝗹𝗮 𝗽𝗹𝗲𝗻𝗶𝗰𝗼.
In potem še celotna skupina zaposlenih na izobraževanju.
Ne zaradi šoka. Ne zato, da bi igrali osebe z demenco.
Ampak zato, da bi vsaj za trenutek občutili nekaj,
kar je mnogim ljudem del vsakdana.
Pri delu z osebami z demenco pogosto rečemo:
“Saj imate pleničko.”
“Kar v plenico.”
“Saj ni problema.”
In včasih sploh ne pomislimo, kaj vse človek ob tem čuti.
Ne zato, ker zaposleni ali svojci ne bi imeli srca.
Ampak zato, ker življenje, utrujenost, rutina in vsakodnevna izpostavljenost počasi otopijo občutek za stvari, ki postanejo del vsakdana.
Ko smo si plenico nadeli sami, pa so začela prihajati občutenja.
🌸Sram.
🌸Nelagodje.
🌸Ranljivost.
🌸Občutek izgube dostojanstva.
🌸Občutek, da nisi več popolnoma samostojen.
In potem… so začele prihajati zgodbe.
Življenjske zgodbe ljudi, s katerimi delamo in živimo.
Kaj jim je bilo pomembno. Kako so živeli. Kakšen odnos so imeli do svojega telesa, intime, urejenosti, ponosa.
In ravno tukaj se je odprl najpomembnejši del delavnice.
𝗥𝗮𝘇𝘂𝗺𝗲𝘁𝗶 𝗼𝘀𝗲𝗯𝗼 𝘇 𝗱𝗲𝗺𝗲𝗻𝗰𝗼 𝘀𝗸𝗼𝘇𝗶 𝗻𝗷𝗲𝗻𝗼 𝘇̌𝗶𝘃𝗹𝗷𝗲𝗻𝗷𝘀𝗸𝗼 𝘇𝗴𝗼𝗱𝗯𝗼.
Ker človek pred nami ni samo oseba, ki potrebuje pomoč.
Je človek, ki je celo življenje skrbel zase.
Ki je imel svoje navade. Svoj ponos. Svoje meje. Svoje dostojanstvo.
Nikoli ne vemo, kaj vse človek nosi v svoji življenjski zgodbi.
Za nekoga je lahko pomoč pri intimni negi samo nelagodje. Za drugega pa občutek globoke izgube varnosti, nadzora ali sramu.
Nekateri so odraščali v okolju, kjer je bila golota strogo zasebna.
Nekateri v sebi nosijo izkušnje, o katerih nikoli niso govorili.
In ravno zato je način, kako človeku pristopimo, pogosto enako pomemben kot sama pomoč.
In bolj ko razumemo ta del, bolj nežni postanemo v besedah, pristopu, dotiku in načinu dela.
Danes sem hvaležna celotni ekipi zaposlenih v Domu Fužine.
Bili so pripravljeni za trenutek stopiti iz svoje cone udobja;
tiste cone, ki nam daje občutek varnosti.
In mogoče je ravno tukaj največji uvid. Da plenica ni samo pripomoček.
Lahko je preveč zategnjena. Lahko drsi. Lahko postane težka, polna, neudobna.
In človek lahko dolgo sedi na njej, ker ne zmore povedati, ker ne more vstati, ali ker ga je sram.
In mogoče je najtežje ravno to, da človek še vedno čuti sram,
tudi takrat, ko ga mi nehote začnemo obravnavati, kot da ga ne.
𝗩𝗲𝗰̌𝗶𝗻𝗼𝗺𝗮 𝗻𝗲 𝗷𝗼𝗰̌𝗲 𝘇𝗮𝗿𝗮𝗱𝗶 𝗽𝗹𝗲𝗻𝗶𝗰𝗲. 𝗝𝗼𝗰̌𝗲 𝘇𝗮𝗿𝗮𝗱𝗶 𝗼𝗯𝗰̌𝘂𝘁𝗸𝗮, 𝗸𝗮𝗷 𝗷𝗲 𝗽𝗼𝘀𝘁𝗮𝗹. To je življenje.
𝗖̌𝗲𝗽𝗿𝗮𝘃 𝗼 𝘁𝗲𝗺 𝗻𝗲𝗿𝗮𝗱𝗶 𝗴𝗼𝘃𝗼𝗿𝗶𝗺𝗼, 𝗻𝗮𝘀 𝗹𝗮𝗵𝗸𝗼 𝘃𝘀𝗲 𝗻𝗲𝗸𝗼𝗰̌ 𝗽𝗿𝗶𝗽𝗲𝗹𝗷𝗲 𝗱𝗼 𝘁𝗲𝗴𝗮.
𝗞𝗲𝗿 𝗱𝗼𝘀𝘁𝗼𝗷𝗮𝗻𝘀𝘁𝘃𝗼 𝗻𝗶 𝗻𝗲𝗸𝗮𝗷, 𝗸𝗮𝗿 𝗰̌𝗹𝗼𝘃𝗲𝗸 𝗶𝘇𝗴𝘂𝗯𝗶, 𝗸𝗼 𝗱𝗼𝗯𝗶 𝗽𝗹𝗲𝗻𝗶𝗰𝗼.
𝗩𝗰̌𝗮𝘀𝗶𝗵 𝗺𝘂 𝗴𝗮 𝗻𝗲𝗵𝗼𝘁𝗲 𝘃𝘇𝗮𝗺𝗲𝗺𝗼 𝗹𝗷𝘂𝗱𝗷𝗲.❤
