02/09/2026
(Spodaj opisana situacija, ki jo je doživela Darja (imena so vedno spremenjena) verjetno ni osamljen primer. Načini reševanja pa so najbrž zelo različni. )
POGOVOR
Darja je prišla v dnevno sobo, v kateri je sedela njena mama s svojim bratom, ki je prišel na obisk. Med svojimi opravili je slišala, kako mama in stric ves čas pogledujeta skozi okno ter med opazovanjem komentirata, kaj se dogaja pri sosedih. Zanimalo ju je, ali mislijo kaj prenavljati, zakaj imajo ta kup tam, kako da nimajo zaves na oknih … Darja ju je vprašala, zakaj se ves čas ukvarjata s sosedi. Mama ji je nejevoljno odgovorila: »V časopisu sem prebrala, da psihologinja svetuje, da se je treba pogovarjati. Ja no, pogovarjava se.«
Darja je zavila z očmi in se ugriznila v jezik. Psihologinja zagotovo ni govorila o pogovoru kar tako, temveč o pogovoru, s katerim iskreno spoznavamo drug drugega, odpiramo teme, ki so lahko tudi boleče (a osvobajajoče), se dotikamo globljih plasti nas samih in naših odnosov. Darja je vedela, da takšnih pogovorov njena mama ne zmore. Vedno, kadar je sama želela napeljati na kaj globljega, se je mama umaknila. Zato je Darja nehala poskušati in se je raje učila sprejeti mamo tako, kot je, skupaj z njenimi odločitvami. Sprejela je tudi, da se je zaradi zelo težkega otroštva mama zaprla v oklep, ki se ga niti kasneje ni bila pripravljena znebiti. Svojo energijo je zato Darja raje usmerjala v to, da preseže mamino 'držo' in ne kopira njenega obnašanja.
FOTO: Rene Terp
