25/05/2026
Če si kdaj bila na jogi, je velika možnost, da so do tebe prišle besede – prisluhni svojemu telesu. Sicer medtem ko to pišem, reflektiram, ali sem dejansko to kdaj rekla na naših urah – ne bi mogla reči, ker zveni malo bolj tuje kot v angleščini. Za vse tiste, ki ste bile na kakšnih delavnicah drugod - zelo znano, a ne?
Vseeno pa sem zagotovo s svojimi besedami ubesedila kdaj kaj temu podobnega. In zagotovo napisala tukaj. Prisluhniti telesu. In abrakadabra, odgovor je tu.
Ni tako preprosto. Če izvzamem dejstvo, ki ga ponavljam kar naprej, da je pogoj za slišati pozornost in je že ta sama po sebi umetnost. Posebej, če živimo v telesu, ki smo ga desetletja skušali utišati. Ne samo mi sami – zrasli smo v to, da ne zaupamo impulzom telesa in sčasoma niti ne vemo več dobro, kaj nam sporočajo.
Na kaj ciljam – ko vemo bolje kot otrok, kdaj ga zebe, kdaj je lačen, kdaj je sit. Vse to gradi odnos do telesa, ki nas odmika od tega osnovnega čutenja. (Posplošujem in zapisanega ne mislim absolutno – vsi, ki ste starši veste in o tem sem že pisala, da se včasih za otrokovim izpadom skriva lakota ali druga osnovna potreba, ki je sam ni prepoznal ali pa včasih otrok iz samovolje želi sredi zime obuti japonke in seveda ne mislim, da puščamo prazen prostor za karkoli otrok želi ali ne želi. Drugo skrajnost pa pogosto vidimo pri starih starših, ki vztrajajo pri trakih za ušesa, vlečejo otroku jopice na telo – medtem ko oni sedijo, otrok pa divja naokrog). Okej, da ne zaidem.
Po drugi strani pa z leti funkcioniranja na določen način udomačimo gibe, navade, rituale, ki nam postanejo udobni, ne glede na to, ali so podporni za naše telo. Zato včasih, kadar se poravnamo v nek anatomsko bolj podporni položaj dejansko telo protestira, podobno kot če celo življenje jemo zelo slano in potem nekega dne razpolovimo uporabljeno sol – brbončicam okus ne bo všeč. Če bi v tistem trenutku poslušali telo bi nam reklo, nep, tole mi ni všeč gremo nazaj v domače sključeno držo in žlico soli😉
Podobno je pri poškodbah, telo se bo avtomatsko prilagodilo šibkosti določenega dela telesa, spremeni se naklon, obtežitev – vse v želji razbremeniti telo. Če telo na ta način funkcionira dolgo, se bo celo telo temu prilagodilo na način, da ko bo poškodba sanirana, »pravilen« položaj telesa zanj ne bo več domač, temveč bo postal zelo neudoben in posamezniku bi bilo najmanj boleče vrniti se vanj. In to bi nam nemara sporočalo tudi telo, če bi mu sledili.
Poslušati svojo telo ima dva veji. Po eni strani je sposobnost čutenja telesa potrebno krepiti.
Tudi v praksah, ki odpirajo prostor in ki so vodene je prav, da ostanemo v svojem telesu in sledimo lastnim impulzom. Po drugi strani pa je potrebna previdnost, kdaj telo drsi v znane položaje, ki so dolgoročno nepodporni in jih njihova udobnost prekriva njihovo nefunkcionalnost. Posebej kadar gre za dolgoročne navade položaja telesa je važno, da ne poskušamo takoj izboljšati vsega, ampak gremo korak za korakom, da se mišice, tkiva, celotno telo počasi navaja na drugo postavitev.
Kar opažam pri jogi je dvoje – velikokrat ponujam opcije in nekateri grejo vedno takoj k opciji, ki deluje »najtežja«, ne želijo uporabiti pripomočkov, iti korak nazaj. Ali pa preverijo, kje so drugi. Čeprav ima ta drugi čisto drugo razmerje med rokami in nogami in je dejansko to tisto, ki določa, ali potrebujem pripomoček, ali ne. Po drugi strani jogijska praksa lahko ponuja pobeg pred čutenjem telesa in sebe na splošno. Kadar se tlačimo v rigidne položaje, da »zlomimo ego« in potujemo skozi asane ne glede na vse in se na koncu počutimo kot zmagovalci nad lastnim telesom in umom. Zveni smešno, ampak tega je v raznolikih jogijskih praksah ogromno.
Obenem pogosto preveč prelagamo na učitelja. Sledimo brez da bi čutili v telesu. In kadar se ustavim, bodisi ponujam opcije, bodisi ponujam prazen prostor, da se telo izrazi kot želi, večina ne ve, kaj početi. Zakaj? Vračamo se nazaj na začetek, ker ne čutimo več, kaj želi telo. Zato se na naših praksah toliko ustavljamo in preverjamo, kako smo. Prazni prostori so lahko v začetku zoprni, ampak krepijo mišico zavedanja. In četudi na začetku ne čutimo ničesar in če se nam mesece zdi, da je odgovor črno bel - smo ok ali pa nismo. Barvna paleta se bo prej ali slej razkrila. Več priložnosti za čutenje ustvarjamo, več bomo opažali in vedno lažje bo slediti slediti temu, kar je podporno zate, ta trenutek.
In skozi to, sem vedno vesela, kadar vidim, da nekdo leži, ko vsi ostali sedijo ali kako drugače sledi sebi praksi navkljub - ali pa prav zaradi prakse;)
Mahm, Blažka
