23/07/2026
Panični napadi niso le naključje.
So sporočilo telesa.
V zadnjem letu v svoji praksi opažam vedno več ljudi, ki se soočajo s paničnimi napadi in tesnobo.
Večina jih skuša težavo rešiti v glavi.
Poskušajo odmisliti misli, se zamotit, razmišljati pozitivno ali preprosto 'preživeti' napad.
Pri tem pa se spregleda nekaj zelo pomembnega.
Telo.
Vedno rečem, da telo ne zna lagati.
Lahko prepričamo sami sebe, da smo v redu.
Potlačimo jezo, žalost, razočaranje ali strah. Lahko se vržemo v delo in življenje teče naprej.
Telo pa si zapomni.
Vsak stres. Vsako potlačeno čustvo.
Vsako situacijo, v kateri nismo znali izraziti ali predelati tega, kar smo v resnici čutili.
In vse to se začne zapisovati v tkiva.
Najprej kot napetost. Potem kot zakrčene mišice. Kot fascija, ki izgublja svojo prožnost.
Če takšno stanje traja mesece ali leta, se telo na to napetost navadi. Tkiva spremenijo svojo strukturo in kronična napetost postane nova normalnost.
Takrat misli ne vplivajo več samo na telo.
Tudi telo začne vplivati nazaj na um.
Če je telo ves čas v stanju pripravljenosti, bo tudi možganom ves čas sporočalo,
da nekaj ni v redu.
Zato pri paničnih napadih po mojem mnenju ni dovolj, da poskušamo umiriti samo misli.
Um in telo sta neločljivo povezana.
Prav zato verjamem v celostni pristop.
V svoji terapevtski praksi uporabljam somatski pristop, somatske vaje, fascialno vadbo in manualne fizioterapevtske tehnike.
Vsak od teh pristopov ima svojo pomembno vlogo.
Somatske vaje začnejo nežno odpirati tkiva, ki so bila dolgo ujeta.
Takrat lahko na površje pridejo občutki, ki so bili leta potlačeni.
Nekdo joka. Nekdo občuti močno jezo. Nekdo prvič po dolgem času začuti žalost. Pri nekaterih se lahko za kratek čas okrepi tudi občutek tesnobe ali panike.
To ni nujno znak, da gre nekaj narobe.
Lahko je ravno nasprotno.
To je znak, da se telo končno počuti dovolj varno, da začne spuščati tisto, kar je predolgo nosilo.
Zato je v takšnih trenutkih terapevt zelo pomemben.
Nekdo, ki vam dovoli, da se vse, kar je bilo dolgo zadržano v notranjosti, izrazi navzven. Hkrati pa vam daje občutek varnosti, stabilnosti in zaupanja. Da veste, da ste v dobrih rokah in da je za vas poskrbljeno.
Zelo pomemben korak je tudi, da občutek prepoznamo in ga poimenujemo.
Panika. Tesnoba. Jeza. Žalost. Sram. Gnus.
Ko občutek dobi ime, dobi tudi svoje mesto. Naslednjič ga lažje prepoznamo. In ko nekaj poznamo, nas tega običajno ni več tako strah.
Neznano sproži paniko.
Znano pa lahko sprejmemo in ga lažje pospremimo naprej.
Lahko si rečete:
"Dober dan, gospa panika. Se že poznava, a ne? Hvala za opozorilo. Sedaj pa nasvidenje."
Takrat ni več potrebe po boju.
Takrat lahko začnete dihati.
Počasen vdih.
Občutite, kako se prsni koš odpira, kako se rebra razširijo, ramena potujejo nazaj in kako se telo odpira.
Nato počasen izdih. Telo se nežno zapre, vendar ne v krč. Tudi zapiranje potrebujemo. Odpiranje in zapiranje skupaj ustvarjata pretočnost.
Pri mnogih ljudeh manualne tehnike predstavljajo prvi občutek resnične varnosti.
Ko se telo počuti varno, si končno dovoli popustiti.
Takrat lahko sprostimo tudi kronične napetosti, ki so se gradile leta.
Ko temu dodamo še fascialno vadbo ali individualno izbrane vaje, postajajo tkiva vedno bolj prožna, zdrava in pretočna. Takšno telo veliko težje zadrži dolgotrajno napetost.
To ne pomeni, da panike ali tesnobe nikoli več ne bo.
Pomeni pa, da se veliko težje zasidrata v telesu do te mere, da človeka popolnoma ohromita.
Po mojih izkušnjah ni najbolj zdravo občutkov ves čas odmikati, jih potlačiti ali se pretvarjati, da jih ni.
Veliko bolj zdravo je, da si dovolimo raziskati, kaj nas jezi, kaj nas boli, česa nas je strah in kaj nas sproži.
Da občutke začutimo.
Da jih poimenujemo.
Da jih razumemo.
In da se z njimi postopoma spoprijateljimo.
Ko nekaj razumemo, začne izgubljati svojo moč nad nami.
Ob tem bi rada poudarila še nekaj.
Psihoterapija je lahko izjemno pomemben del poti. Pomaga nam razumeti, od kod naši vzorci, strahovi in panika sploh izvirajo. Po mojih izkušnjah se veliko teh vzorcev začne oblikovati že v otroštvu, v odnosih in izkušnjah, ki nas zaznamujejo, seveda pa to ni edini možni vzrok. Zato verjamem, da se delo z umom in delo s telesom čudovito dopolnjujeta.
Ko razumemo svojo zgodbo in hkrati sproščamo zgodbo, zapisano v telesu, lahko pride do res globokih in trajnih sprememb.
Vedno znova me navduši, kako neverjetno inteligentno je naše telo.
Telo nikoli ne dela proti vam. Vedno dela za vas. Tudi takrat, ko govori skozi bolečino, napetost ali paniko. Samo naučiti se moramo razumeti njegov jezik.
In to je med drugim tudi razlog, zakaj delam to, kar delam. ❤️
