Fizio Trojica

Fizio Trojica Terapije za vaše dobro počutje.

06/08/2026

Cupping - ventuze
Terapija ni vedno enaka.
Telo pove, kaj potrebuje,
jaz pa izberem pravo kombinacijo.

ZGODBA O NEVIHTIVčasih smo popolnoma prepričani, da je nekaj preprosto del nas.Da smo pač takšni.Da se pač tega bojimo.D...
05/08/2026

ZGODBA O NEVIHTI

Včasih smo popolnoma prepričani, da je nekaj preprosto del nas.

Da smo pač takšni.
Da se pač tega bojimo.
Da se naše telo pač tako odziva.

𝗣𝗮 𝗷𝗲 𝗿𝗲𝘀 𝗻𝗮𝘀̌𝗲?

Ko sem bila majhna, je moj ata pred vsako nevihto naredil celo dramo.
In jaz sem se neviht bala.

Bala sem se celo gora, ker pod njimi nisem videla odprtega neba in sem imela občutek, da prihaja slabo vreme.

Moje otroško telo se je naučilo zelo preproste povezave:

𝙉𝙚𝙫𝙞𝙝𝙩𝙖 = 𝙣𝙚𝙫𝙖𝙧𝙣𝙤𝙨𝙩.
𝙉𝙚𝙫𝙞𝙝𝙩𝙖 = 𝙨𝙩𝙧𝙖𝙝.

Nihče mi tega ni rabil posebej razlagati. Opazovala sem odziv odraslega in se učila.

Dokler nisem odrasla in dojela:
Čakaj malo. To sploh ni moje.

To je bil njegov odnos do nevihte. Njegov strah. Njegova interpretacija.
Jaz sem jo samo ponotranjila.

In tukaj se zame začne 𝙕𝘼𝙑𝙀𝘿𝘼𝙉𝙅𝙀.

Ko se lahko vprašaš:
𝗭𝗮𝗸𝗮𝗷 𝘀𝗲 𝘁𝗮𝗸𝗼 𝗼𝗱𝘇𝗶𝘃𝗮𝗺?
𝗝𝗲 𝘁𝗼 𝗿𝗲𝘀 𝗺𝗼𝗷𝗲?
𝗔𝗹𝗶 𝘀𝗲𝗺 𝘀𝗲 𝘁𝗲𝗴𝗮 𝗻𝗲𝗸𝗷𝗲 𝗻𝗮𝘂𝗰̌𝗶𝗹𝗮?

Ker naši vzorci niso samo misli.

Če nekaj doživljamo kot nevarnost, se odzove tudi telo. Spremenijo se dihanje, srčni utrip in mišični tonus, aktivira se avtonomni živčni sistem. Telo se pripravi na zaščito.

Ko je bila moja hčerka stara približno dve leti, sem zato naredila nekaj zelo pomembnega.

Želela sem ji pokazati drugačen pogled na nevihto, kot sem ga kot otrok dobila sama.

Vedela sem, da bi bilo zame verjetno drugače, če bi mi kot otroku nekdo pokazal tudi drugo plat nevihte – lepoto bliskov, strel, oblakov in mogočno nebo.

Zato sem jo med nevihto vzela v naročje in se z njo usedla pred veliko, zaprto balkonsko okno.

In skupaj sva gledali.
Bliske. 🌩️
Strele. ⚡
Oblake.💨

Namesto:

»𝗕𝗼𝗷 𝘀𝗲. 𝗧𝗼 𝗷𝗲 𝗻𝗲𝘃𝗮𝗿𝗻𝗼.«

sem ji želela dati drugačno izkušnjo:

»𝙑𝙖𝙧𝙣𝙖 𝙨𝙞. 𝙋𝙤𝙜𝙡𝙚𝙟, 𝙠𝙖𝙠𝙤 𝙡𝙚𝙥𝙤 𝙟𝙚.«

Vedela sem, zakaj to počnem.

Nisem želela, da bi moj naučeni strah postal tudi njen.
Želela sem prekiniti vzorec, namesto da ga nezavedno predam naprej.

Kasneje sem o tem govorila tudi z očetom. Povedala sem mu, kako sem kot otrok doživljala njegove reakcije in da sem se zaradi njih naučila bati neviht.

In je dojel.
Danes pred nevihto ne dela več takšne drame. Čeprav vidim, da je še vedno previden in da bi ga stari način kaj hitro spet zamikal. 🙂

Tudi to se mi zdi pomembno.

Ko vzorec prepoznaš, še ne pomeni, da avtomatično izgine.
Ga pa lahko opaziš in se odločiš, da mu ne boš vedno znova sledil.

Danes, ko razumem več o somatiki in živčnem sistemu, še bolje razumem, kako pomembne so takšne izkušnje.

Otroci se namreč ne učijo samo iz naših besed. Opazujejo naš obraz, glas, držo, napetost in reakcije. Iz nas se učijo, kaj je nevarno in kaj varno.

In prav tukaj se mi somatika zdi tako pomembna.

Ne samo razumeti z glavo, od kod nekaj prihaja.
Ampak zaznati svoj avtomatski odziv in se vprašati:

𝗝𝗲 𝘁𝗼, 𝗸𝗮𝗿 𝗰̌𝘂𝘁𝗶𝗺 𝗱𝗮𝗻𝗲𝘀, 𝗼𝗱𝘇𝗶𝘃 𝗻𝗮 𝘁𝗼, 𝗸𝗮𝗿 𝘀𝗲 𝗱𝗼𝗴𝗮𝗷𝗮 𝘇𝗱𝗮𝗷 – 𝗮𝗹𝗶 𝗻𝗮 𝗻𝗲𝗸𝗮𝗷, 𝗸𝗮𝗿 𝘀𝗲 𝗷𝗲 𝗺𝗼𝗷𝗲 𝘁𝗲𝗹𝗼 𝗻𝗲𝗸𝗼𝗰̌ 𝗻𝗮𝘂𝗰̌𝗶𝗹𝗼?

Koliko naših strahov je zares naših?

Koliko načinov doživljanja sveta smo prevzeli od ljudi, ob katerih smo odraščali?

In koliko tega nezavedno predajamo naprej?

𝗗𝗮 𝗹𝗮𝗵𝗸𝗼 𝘃𝘇𝗼𝗿𝗲𝗰 𝗽𝗿𝗲𝘀𝗲𝘇̌𝗲𝘀̌, 𝗴𝗮 𝗺𝗼𝗿𝗮𝘀̌ 𝗻𝗮𝗷𝗽𝗿𝗲𝗷 𝗽𝗿𝗲𝗽𝗼𝘇𝗻𝗮𝘁𝗶.

Spet smo pri zavedanju.
Spet pri telesu.
Spet pri 𝘀𝗼𝗺𝗮𝘁𝗶𝗸𝗶.

O vzorcih, ki se prenašajo skozi družine in generacije, pa še kdaj.

Ker to je zgodba zase.

05/08/2026

Good morning 🍀☀️

Najtežje je videti sebe. 𝙄𝙣𝙩𝙚𝙡𝙞𝙜𝙚𝙣𝙘𝙖 𝙗𝙧𝙚𝙯 𝙨𝙖𝙢𝙤𝙧𝙚𝙛𝙡𝙚𝙠𝙨𝙞𝙟𝙚Najbolj zanimiva oblika vzvišenosti ni tista, ki kriči.Je tista,...
04/08/2026

Najtežje je videti sebe.

𝙄𝙣𝙩𝙚𝙡𝙞𝙜𝙚𝙣𝙘𝙖 𝙗𝙧𝙚𝙯 𝙨𝙖𝙢𝙤𝙧𝙚𝙛𝙡𝙚𝙠𝙨𝙞𝙟𝙚

Najbolj zanimiva oblika vzvišenosti ni tista, ki kriči.

Je tista, ki se ima za kulturo.

Ko nekoga označiš za neumnega, potem pa si v naslednjem stavku zgrožen nad »nizkotnostjo drugih«, ne kažeš svoje superiornosti.

Kažeš predvsem pomanjkanje samorefleksije.

In prav to me vedno spomni, kako zelo različne stvari so 𝙞𝙯𝙤𝙗𝙧𝙖𝙯𝙗𝙖, 𝙞𝙣𝙩𝙚𝙡𝙞𝙜𝙚𝙣𝙘𝙖 𝙞𝙣 𝙘̌𝙡𝙤𝙫𝙚𝙨̌𝙠𝙖 𝙯𝙧𝙚𝙡𝙤𝙨𝙩.

Človek je lahko izjemno izobražen. Lahko je bil odličnjak, obiskoval ugledno šolo, prihaja iz »dobre družine«, ima naziv, položaj in široko splošno znanje.
Pa je lahko kljub vsemu osebnostno ostal nekje zelo daleč zadaj.

Ker obstaja nekaj, česar ti ne da nobena diploma:
𝘀𝗽𝗼𝘀𝗼𝗯𝗻𝗼𝘀𝘁 𝘃𝗶𝗱𝗲𝘁𝗶 𝘀𝗮𝗺𝗲𝗴𝗮 𝘀𝗲𝗯𝗲.

Videti svoj ton.
Svojo vzvišenost.
Svoj posmeh.
Svojo potrebo po tem, da drugega postaviš nižje.
In predvsem svojo reakcijo, ko ti nekdo nastavi ogledalo.

Zanimivo je, kako pogosto je žalitev, ki jo izrečemo sami, samo »humor«, »iskrenost« ali »dobronameren nasvet«.

Ko dobimo nekaj podobnega nazaj, pa nenadoma govorimo o nesramnosti, nizkem nivoju in nekulturi.

𝙎𝙫𝙤𝙟𝙚𝙜𝙖 𝙫𝙚𝙙𝙚𝙣𝙟𝙖 𝙣𝙚 𝙥𝙧𝙚𝙥𝙤𝙯𝙣𝙖𝙢𝙤 𝙫𝙚𝙘̌, 𝙠𝙤 𝙥𝙧𝙞𝙝𝙖𝙟𝙖 𝙞𝙯 𝙣𝙖𝙨.

In tukaj se zame začne prava osebnostna rast.

Ne pri tem, koliko knjig si prebral, katero šolo si obiskoval, kakšen naziv nosiš ali iz kakšne družine prihajaš.

Ampak pri precej bolj neprijetnem vprašanju:
»𝗞𝗮𝗷 𝗽𝗮, 𝗰̌𝗲 𝘀𝗲𝗺 𝘃 𝘁𝗲𝗷 𝘀𝗶𝘁𝘂𝗮𝗰𝗶𝗷𝗶 𝘁𝘂𝗱𝗶 𝗷𝗮𝘇 𝗱𝗲𝗹 𝗽𝗿𝗼𝗯𝗹𝗲𝗺𝗮?«

Z leti me zato vedno manj impresionirajo nazivi, status in intelektualna samopodoba človeka.

Srečala sem obrtnike z neverjetno življenjsko modrostjo. Trgovke z več topline in socialne inteligence kot marsikdo z doktoratom. Ljudi brez velikih besed, ki znajo spoštovati drugega tudi takrat, ko se z njim ne strinjajo.

In ljudi, ki so nekoč veljali za »intelektualno elito«, pa so nekje na poti obstali.

Morda ravno zato, ker so zelo zgodaj dobili občutek, da so že prispeli.

Da so oni tisti pametni.
Tisti kulturni.
Tisti, ki razumejo.

Če človek tega prepričanja nikoli več ne preveri, lahko minejo desetletja.

Znanje raste.
Kariera raste.
Življenjske izkušnje se nabirajo.

𝙎𝙖𝙢𝙤𝙧𝙚𝙛𝙡𝙚𝙠𝙨𝙞𝙟𝙖 𝙥𝙖 𝙡𝙖𝙝𝙠𝙤 𝙤𝙨𝙩𝙖𝙣𝙚 𝙥𝙧𝙞 𝙤𝙨𝙚𝙢𝙣𝙖𝙟𝙨𝙩𝙞𝙝.

In vzvišenost samo postane bolj prefinjena.
Ni več: »Jaz sem več kot ti.«
Postane: »Mi kulturni in pametni se pač ne spuščamo na vaš nivo.«

Medtem ko s posmehovanjem, etiketiranjem in pokroviteljstvom počnemo natanko tisto, kar očitamo drugim.

𝙄𝙣 𝙠𝙖𝙟 𝙞𝙢𝙖𝙟𝙤 𝙨 𝙩𝙚𝙢 𝙨𝙤𝙢𝙖𝙩𝙞𝙠𝙖 𝙞𝙣 𝙤𝙙𝙣𝙤𝙨𝙞?

Veliko.

Somatika ni samo zaznavanje telesa, sproščanje napetosti in dihanje. Je tudi učenje zaznavanja sebe in svojih avtomatskih odzivov, še preden iz njih odreagiramo.

In prav odnosi so prostor, kjer se ti vzorci najjasneje pokažejo.

Kaj se zgodi v meni, ko nekdo podvomi vame?
Se zakrčim?
Se pripravim na boj?
Moram takoj dokazati, da imam prav?
Moram drugega razvrednotiti, da ponovno začutim svojo vrednost?

Naš živčni sistem se lahko odzove v trenutku, um pa nato zelo hitro ustvari razlago, zakaj je bila naša reakcija upravičena.

Če teh avtomatskih odzivov ne začnemo zaznavati, jih lahko ponavljamo desetletja: v partnerstvu, družini, službi, prijateljstvih in tudi na družbenih omrežjih.

Vedno z občutkom, da je problem nekje zunaj nas.

𝙕𝙖𝙩𝙤 𝙨𝙤 𝙤𝙙𝙣𝙤𝙨𝙞 𝙚𝙣𝙤 𝙣𝙖𝙨̌𝙞𝙝 𝙣𝙖𝙟𝙫𝙚𝙘̌𝙟𝙞𝙝 𝙤𝙜𝙡𝙚𝙙𝙖𝙡.

V njih ne spoznavamo samo drugih.

𝙑 𝙣𝙟𝙞𝙝 𝙨𝙥𝙤𝙯𝙣𝙖𝙫𝙖𝙢𝙤 𝙩𝙪𝙙𝙞 𝙨𝙚𝙗𝙚.

In tukaj se pojavi še eno pomembno vprašanje:
Ali se s tem, ko opazimo pomanjkanje samorefleksije pri drugih, tudi sami postavljamo nadnje?

Lahko.

Tudi osebnostna ali duhovna rast lahko postane nova oblika ega.

Zato zame samorefleksija ne pomeni:
»Jaz vidim, ti pa ne.«

Ampak:
»𝗗𝗮𝗻𝗲𝘀 𝘃𝗶𝗱𝗶𝗺 𝗻𝗲𝗸𝗮𝗷, 𝗰̌𝗲𝘀𝗮𝗿 𝗻𝗲𝗸𝗼𝗰̌ 𝗻𝗶𝘀𝗲𝗺. 𝗜𝗻 𝗱𝗼𝘃𝗼𝗹𝗷 𝘀𝗲𝗺 𝗽𝗼𝗻𝗶𝘇̌𝗻𝗮, 𝗱𝗮 𝘃𝗲𝗺, 𝗱𝗮 𝗼𝗯𝘀𝘁𝗮𝗷𝗮𝗷𝗼 𝘀𝘁𝘃𝗮𝗿𝗶 𝗼 𝗺𝗲𝗻𝗶, 𝗸𝗶 𝗷𝗶𝗵 𝗱𝗮𝗻𝗲𝘀 𝘀̌𝗲 𝘃𝗲𝗱𝗻𝗼 𝗻𝗲 𝘃𝗶𝗱𝗶𝗺.«

Tudi sama lahko pogledam nazaj in si priznam:
Tudi jaz sem nekoč reagirala drugače. Tudi jaz marsičesa nisem videla. Tudi jaz sem bila nekoč nekje, kjer danes nisem več.

In prav zato mi ni treba biti več od človeka, ki tega danes še ne vidi.

Lahko sem samo 𝙝𝙫𝙖𝙡𝙚𝙯̌𝙣𝙖, 𝙙𝙖 𝙙𝙖𝙣𝙚𝙨 𝙫𝙞𝙙𝙞𝙢 𝙣𝙚𝙠𝙖𝙟 𝙫𝙚𝙘̌ — 𝙞𝙣 𝙤𝙨𝙩𝙖𝙟𝙖𝙢 𝙤𝙙𝙥𝙧𝙩𝙖 𝙯𝙖 𝙫𝙨𝙖 𝙩𝙞𝙨𝙩𝙖 𝙤𝙜𝙡𝙚𝙙𝙖𝙡𝙖, 𝙠𝙞 𝙢𝙚 𝙨̌𝙚 𝙘̌𝙖𝙠𝙖𝙟𝙤.

Ker nihče od nas ni brez slepih peg.

Mogoče je zato ena najpomembnejših oblik inteligence tista, ki je ne meri nobena šola:
𝘀𝗽𝗼𝘀𝗼𝗯𝗻𝗼𝘀𝘁 𝘃𝗶𝗱𝗲𝘁𝗶 𝘁𝘂𝗱𝗶 𝘀𝗲𝗯𝗲.

Ne samo drugih.

𝙎𝙚𝙗𝙚.

03/08/2026

Danes v Fizio Trojica 🍀
Prostor, kjer se telo ustavi, sprosti in ponovno zadiha. 🤍

Dobrodošli. 💚

Zakaj se zjutraj zbudiš utrujen, čeprav si spal?Naš avtonomni živčni sistem ves čas skrbi za ravnovesje v telesu. Deluje...
03/08/2026

Zakaj se zjutraj zbudiš utrujen, čeprav si spal?

Naš avtonomni živčni sistem ves čas skrbi za ravnovesje v telesu. Deluje samodejno in uravnava dihanje, srčni utrip, prebavo, krvni tlak ter številne druge procese.

Sestavljata ga dva pomembna dela.

Simpatični živčni sistem nas požene v akcijo. Pomaga nam delati, ustvarjati, razmišljati, se gibati in se odzivati na izzive.

Parasimpatični živčni sistem pa telesu omogoča počitek, regeneracijo, obnovo tkiv, kakovosten spanec in prebavo.

Težava ni v tem, da smo čez dan aktivni.

Težava nastane, ko se zvečer ne znamo več preklopiti.

Veliko ljudi misli, da so sproščeni, ker ležijo na kavču. V resnici pa je telo še vedno napeto. Misli ne prenehajo, dihanje ostaja plitvo, mišice so še vedno pripravljene na akcijo in živčni sistem ne dobi informacije, da je nevarnost minila.

To je, kot da bi avto pustili prižgan v garaži celo noč.

Navzven miruje, motor pa še vedno porablja gorivo in troši energijo.

Zato se nekateri zjutraj zbudijo utrujeni, čeprav so spali osem ur.

Ni vedno težava v postelji.

Velikokrat je težava v tem, da se telo ni znalo zares umiriti.

V svoji praksi srečujem veliko ljudi, ki živijo v nenehnem stresu. Njihov živčni sistem je tako dolgo v stanju povečane pripravljenosti, da je preklop v regeneracijo vedno težji. Pogosto se tega začnejo zavedati šele, ko se pojavijo izgorelost, kronične bolečine, napetosti ali občutek, da je telo popolnoma "zabetonirano".

Dobra novica je, da se lahko živčni sistem ponovno nauči preklapljati.

Dihanje je eden redkih procesov, ki je hkrati samodejen in ga lahko zavestno spreminjamo. Zato imajo dihalne tehnike tako močan vpliv na umirjanje živčnega sistema.

Odlične so tudi somatske vaje, nežen fascialni flow, občutek varnosti, dotik in počasno gibanje. Prek senzoričnih informacij telesu sporočajo, da ni več v nevarnosti. Ne "vklopijo" parasimpatičnega živčnega sistema kot stikalo, ampak mu pomagajo, da se lažje preusmeri v stanje regeneracije.

Vsak človek je drugačen. Zato ni ene tehnike, ki bi delovala za vse. Pomembno je raziskovati svoje telo in najti način, ki prav tebi pomaga ponovno najti ravnovesje.

Ko se spremeni živčni sistem, se pogosto spremenijo tudi spanec, energija, gibanje in odnos do lastnega telesa.

Zato »zbuditi se naspan« ni povezano samo s številom ur spanja ali posteljo na kateri ležite.

Telo se ne regenerira zato, ker leži.

Regenerira se takrat, ko začuti, da je varno in lahko popusti.

31/07/2026

Ko gledam ta video, se vedno spomnim časov, ko sem veliko pekla pice.

Na prvi pogled je videti, kot da gnetem testo.

A to je človeško tkivo.

Razlika je v tem, da pri testu gneteš zato, da ga oblikuješ. Pri tkivu pa gneteš zato, da ga začutiš.

Da spoznaš njegovo kakovost.
Da začutiš, kje je zlepljeno, kje je togo in kje se začne odzivati.
Da razumeš, kako se telo pogovarja s tabo.

Včasih je potreben zelo nežen dotik.

Včasih pa odločen pritisk.

A nikoli ni cilj sila sama po sebi. Cilj je odziv tkiva.

Ko razumeš, kaj čutiš pod rokami, ne delaš več po protokolu. Delaš v dialogu s telesom.

In prav to me pri tem delu še vedno navdušuje.

25/07/2026

Velikokrat me vprašajo, kako izgleda terapija v Fizio Trojica. Če imam kak protokol.
Kje sem se učila.

Protokola nimam.

Učila sem se na sto različnih koncih, iz različnih pristopov in področij. Potem pa vse to povezala v svoj način dela.

Ko položim roke na telo, začnem tipati. Telo mi pove ogromno. Čutim, kje je tkivo zlepljeno, kje ne drsi, kje popusti in kje še ni pripravljeno.

V glavi se mi v tistem trenutku sestavi načrt.
Kaj bom naredila, v kakšnem vrstnem redu in kako daleč lahko grem.
Potem pa terapijo ves čas prilagajam temu, kar mi tkivo kaže.
Tkivo vodi.

Zato ni nobena terapija enaka.

Na videu je spet lopatica. 🙂 Tu se da narediti res ogromno. Lahko greš pod njo, jo premikaš v vse smeri, rotiraš, iščeš prostor med tkivi, sproščaš plasti, ki so že dolgo zlepljene... Meni je to preprosto zabavno. Vsakič znova.

Video je brez pospeševanja.
Brez rezanja. Tako, kot je.

Kaj in kako, je težko razložiti.

Veliko lažje je začutiti.

Na koncu pa šteje samo to, da gre stranka domov z občutkom, da je v telesu nekaj drugače. Bolj mehko. Bolj lahkotno. Boljše.

Panični napadi niso le naključje. So sporočilo telesa. V zadnjem letu v svoji praksi opažam vedno več ljudi, ki se sooča...
23/07/2026

Panični napadi niso le naključje.
So sporočilo telesa.

V zadnjem letu v svoji praksi opažam vedno več ljudi, ki se soočajo s paničnimi napadi in tesnobo.

Večina jih skuša težavo rešiti v glavi.
Poskušajo odmisliti misli, se zamotit, razmišljati pozitivno ali preprosto 'preživeti' napad.

Pri tem pa se spregleda nekaj zelo pomembnega.

Telo.

Vedno rečem, da telo ne zna lagati.

Lahko prepričamo sami sebe, da smo v redu.
Potlačimo jezo, žalost, razočaranje ali strah. Lahko se vržemo v delo in življenje teče naprej.

Telo pa si zapomni.

Vsak stres. Vsako potlačeno čustvo.
Vsako situacijo, v kateri nismo znali izraziti ali predelati tega, kar smo v resnici čutili.

In vse to se začne zapisovati v tkiva.
Najprej kot napetost. Potem kot zakrčene mišice. Kot fascija, ki izgublja svojo prožnost.

Če takšno stanje traja mesece ali leta, se telo na to napetost navadi. Tkiva spremenijo svojo strukturo in kronična napetost postane nova normalnost.

Takrat misli ne vplivajo več samo na telo.
Tudi telo začne vplivati nazaj na um.

Če je telo ves čas v stanju pripravljenosti, bo tudi možganom ves čas sporočalo,
da nekaj ni v redu.
Zato pri paničnih napadih po mojem mnenju ni dovolj, da poskušamo umiriti samo misli.
Um in telo sta neločljivo povezana.

Prav zato verjamem v celostni pristop.

V svoji terapevtski praksi uporabljam somatski pristop, somatske vaje, fascialno vadbo in manualne fizioterapevtske tehnike.
Vsak od teh pristopov ima svojo pomembno vlogo.

Somatske vaje začnejo nežno odpirati tkiva, ki so bila dolgo ujeta.
Takrat lahko na površje pridejo občutki, ki so bili leta potlačeni.
Nekdo joka. Nekdo občuti močno jezo. Nekdo prvič po dolgem času začuti žalost. Pri nekaterih se lahko za kratek čas okrepi tudi občutek tesnobe ali panike.

To ni nujno znak, da gre nekaj narobe.

Lahko je ravno nasprotno.
To je znak, da se telo končno počuti dovolj varno, da začne spuščati tisto, kar je predolgo nosilo.

Zato je v takšnih trenutkih terapevt zelo pomemben.
Nekdo, ki vam dovoli, da se vse, kar je bilo dolgo zadržano v notranjosti, izrazi navzven. Hkrati pa vam daje občutek varnosti, stabilnosti in zaupanja. Da veste, da ste v dobrih rokah in da je za vas poskrbljeno.

Zelo pomemben korak je tudi, da občutek prepoznamo in ga poimenujemo.

Panika. Tesnoba. Jeza. Žalost. Sram. Gnus.

Ko občutek dobi ime, dobi tudi svoje mesto. Naslednjič ga lažje prepoznamo. In ko nekaj poznamo, nas tega običajno ni več tako strah.

Neznano sproži paniko.
Znano pa lahko sprejmemo in ga lažje pospremimo naprej.

Lahko si rečete:
"Dober dan, gospa panika. Se že poznava, a ne? Hvala za opozorilo. Sedaj pa nasvidenje."

Takrat ni več potrebe po boju.
Takrat lahko začnete dihati.

Počasen vdih.
Občutite, kako se prsni koš odpira, kako se rebra razširijo, ramena potujejo nazaj in kako se telo odpira.

Nato počasen izdih. Telo se nežno zapre, vendar ne v krč. Tudi zapiranje potrebujemo. Odpiranje in zapiranje skupaj ustvarjata pretočnost.

Pri mnogih ljudeh manualne tehnike predstavljajo prvi občutek resnične varnosti.
Ko se telo počuti varno, si končno dovoli popustiti.
Takrat lahko sprostimo tudi kronične napetosti, ki so se gradile leta.
Ko temu dodamo še fascialno vadbo ali individualno izbrane vaje, postajajo tkiva vedno bolj prožna, zdrava in pretočna. Takšno telo veliko težje zadrži dolgotrajno napetost.

To ne pomeni, da panike ali tesnobe nikoli več ne bo.
Pomeni pa, da se veliko težje zasidrata v telesu do te mere, da človeka popolnoma ohromita.

Po mojih izkušnjah ni najbolj zdravo občutkov ves čas odmikati, jih potlačiti ali se pretvarjati, da jih ni.

Veliko bolj zdravo je, da si dovolimo raziskati, kaj nas jezi, kaj nas boli, česa nas je strah in kaj nas sproži.
Da občutke začutimo.
Da jih poimenujemo.
Da jih razumemo.
In da se z njimi postopoma spoprijateljimo.

Ko nekaj razumemo, začne izgubljati svojo moč nad nami.

Ob tem bi rada poudarila še nekaj.
Psihoterapija je lahko izjemno pomemben del poti. Pomaga nam razumeti, od kod naši vzorci, strahovi in panika sploh izvirajo. Po mojih izkušnjah se veliko teh vzorcev začne oblikovati že v otroštvu, v odnosih in izkušnjah, ki nas zaznamujejo, seveda pa to ni edini možni vzrok. Zato verjamem, da se delo z umom in delo s telesom čudovito dopolnjujeta.

Ko razumemo svojo zgodbo in hkrati sproščamo zgodbo, zapisano v telesu, lahko pride do res globokih in trajnih sprememb.

Vedno znova me navduši, kako neverjetno inteligentno je naše telo.

Telo nikoli ne dela proti vam. Vedno dela za vas. Tudi takrat, ko govori skozi bolečino, napetost ali paniko. Samo naučiti se moramo razumeti njegov jezik.

In to je med drugim tudi razlog, zakaj delam to, kar delam. ❤️

21/07/2026

Najlepši začetek dneva. 🌿

Jutranja fascialna vadba prebudi telo na lahek, a zelo učinkovit način. Pretegneš vse fascialne linije, sprostiš napetosti, prebudiš tkiva in zadihaš.

Prebudiš telo, prebudiš tudi um. Dan začneš bolj lahkotno, bolj »tukaj in zdaj« in z več energije.

Verjamem, da je gibanje ena najlepših oblik hvaležnosti do svojega telesa. Ko poskrbimo zase pa lažje opazimo tudi vse lepo, kar nam življenje ponuja. 🤍

Dobro jutro, svet. 🌍🌊☀️

Address

Sodarska Pot 25
Sveta Trojica
2235

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when Fizio Trojica posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.

Shortcuts

Share